Žalost spet je obisku,
solze že objemajo oči,
nemočne so roke,
srce poka po šivih,
stare rane odpirajo se,
ni ga krojača,
ki te rane lahko zakrpa,
ni fenomena,
ki tako razcefrano,
ranjeno srce,
nazaj sestavi,
ni zdravnika,
da to slabotno srce pozdravi,
samo usoda,
krotilka žalosti je.
|
Žalost
Prispeval/a: Iris P. dne petek, 22. junij 2007 @ 17:50 CEST
Žalost, ki izvira iz ranjenega srca
Zdravnik - si ti
Usoda - si ti
Orodje za zdravljenje = treniranje nenavezanosti, neodvisnosti od človeka/veze/čustva samega in ne-ujčkanje bolečine
Orodje oz. pot zdravljenja je seveda tudi čas, ki mora preteči. In tudi pisanje pesmi, nenazadnje.
Lahko se pa tudi pospeši s t.i. zdravilnimi zvoki, ki delujejo na naše ključne organe, ki so povezani z našim čustvovanjem. Med drugim.
Ne vem, če lahko objavim stran, kjer so opisani.
Kakorkoli, rešitve so.
Je pa res, da potem ne bi bilo pesmi, če bi bile rešitve prehitre.
Žalost
Prispeval/a: janis85 dne sreda, 27. junij 2007 @ 15:10 CEST
Čas je vsekakor tisti, ki celi rane, a tako hitro ne gre. Ko preteče ta čas je bolje,zato nastajajo tudi takšne in drugačne pesmi. Človek mora iz sebe dati kar ga teži, potem je vsaj malo lažje.Tako mislim jaz.So pa mnenja različna.
Lp!
Žalost
Prispeval/a: janis85 dne sreda, 27. junij 2007 @ 15:12 CEST
Žalost
Prispeval/a: Iris P. dne sreda, 27. junij 2007 @ 23:08 CEST
Sem vesela, da si se oglasila. Res.
Ja, vem, kako se je bralo...kot da so spisana navodila za "obvladovanje" kake tehnične naprave.
Kot da mi urednik diha za vratom, da ne bi slučajno napisala kako "odvečno" besedo in v misli vnesla vsaj malo topline in srčnosti.
Ja, čas.
Naj ta čas opravi svoje delo čimbolj temeljito, da bo čimprej prostor za vse tisto lepo, kar mora priti.
Lepo bodi :)