Spomladansko sonce sije,
na hribček majhen, vsem poznan,
zvon na cerkvi za marličem bije,
vse solze čiste so zaman.

Pevci pesem glasno so zapeli,
zajokalo je nebo,
še bol glasno so jo peli,
ko od Boga, je znamenje prišlo.

Ni vmirila se narava,
Večni ni je umiril,
za Njim bo večno peta slava,
saj v Nebesih je svoj mir dobil.

Spoznali bratje so ljubeči,
kaj pomenil Bogu je,
prepustili so ga Božji sreči,
ko v grob prerani, se vlegel je.

Zagrnili črno so gomilo,
na Njegovo ljubljeno telo,
in zjutraj, ko se je danilo,
je poln grob solza bilo.

Niso solze to človeške,
ni mar spustil jih zamljan?
Ne, to solze so Nebeške,
njih spustil je Vladar.