Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
četrtek, 14. junij 2007 @ 10:51 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Tuj predirni glas je pustil
v meni boleče posledice.
Bil je v nasprotju z mojim trenutkom.
Zapičil se mi je kot trn v srce.
Odmeva in se postavlja kot mejnik
na moje razvojne poti.
Pritiska me odznotraj in izrinja.
Zaganja se vame in preusmerja ideje.
Postavlja mi zasede in zapoveduje.
Jaz se ne uklonim njegovim zakonom
fonetične razglašenosti in ostrim tonom.
Njegove notne zapise stlačim v kamin
in jih zažgem. Kljubujem mu z vso silo.
Svoj glasbeni trenutek si določam sama,
ko se vozim s parnikom po jezeru
svoje duše in se naravnavam
na plovbo k samotnemu otoku miru.
Tu se zasidram v varnem zalivčku
in prislonim uho na drevo.
Zaslišim Brahmsov koncert tišine.
Določim si orglsko točko,
ki me očara kot mehko razpoloženje,
preraja in očisti predirnih glasov.
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Prerajanje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
četrtek, 14. junij 2007 @ 13:07 CEST
Drage bralke in dragi bralci!
Povedati vam moram za moja dva projekta iz samotnega zalivčka, kjer se duša preraja. Saj beseda ni konj!
Slika k pesmi "Prerajanje"je okrasni dodatek, ob katerem bi se človek najraje obstal ves ganjen z razmočeno vrečko verzov v roki. Namesto končne metafore slika. Bravo Tomaž! Moram te pohvaliti, saj tvoja roka izbere zares pravo. Rodila se mi je v trenutku ideja, da izdam novo pesniško zbirko »Ritem korakov«, »Razgled«, mogoče tudi «Sončevo oko II«. Eno oko zaprem, drugo odprem in sonce počne isto in mi veselo mežika. Točnega naslova še nisem domislila. V teh izjemnih trenutkih sem srečna, da ne preštevam osmrtnic, temveč, da razpršujem delce svoje ljubezni in ustvarjalnosti po svetu ljudem. Prisiljena sem se vračati na otok besedovanja, tja kjer z besedami ustvariš novo govorico.
V samotnem zalivčku sem utrgala sladko smokvo, iz katere se je pocedil blagoslov solznice. V njej je bila ideja. Prekrasen občutek sladkanja. Tu je svet, kjer se ne ustavlja samo čas, temveč se tudi končuje plovba. Tu najdeš vse odgovore na svoj monolog. Zasidrati se v globino svoje duše je res nekaj posebnega. Mirno ozračje, vse brsti. Piješ limonado s C vitaminom in napišeš odgovor svetu, ki mu misli odnašajo kučme. Sedim med valujočo travo in uživam lepoto pozabe bolečega spomina in snemam masko resničnega obstoja. Odoprem se kot roža soncu.
To je en moj projekt, naslednji pa je majhna knjižica »Domislice, iskrice in modre misli za prijatelje…«.
Prebliskne misel in rodi se domislica, iskrica, morda modra misel. Modre misli se ne stresajo iz rokava. Vzniknejo iz življenjske izkušnje in so kakor navdih. So kot redke rastlinice, ki rastejo odznotraj. Pogosto se zapletejo v pogovor same s seboj in se zapisujejo na razne lističe, in če jih veter prej ne odpihne, ostanejo.
Aforizmi so besede, ki ljubijo družbo. Ne spregovorijo nikomur, če v pernici lenarijo. So kot zdravilne pilule na nočni omarici, ki jih je treba jemati v majhnih količinah.
Včasih se misli obnašajo kot male diagnoze, lahko pa imajo tudi presežno moč mladih in lepih ljubic. V vsakem primeru pa se držijo zavezujočega načela, da ne povzročajo nikomur krivic. Rade tudi mežikajo. Malce so tudi koketne.
Domislice ali iskrice imajo tudi ironično ost in spodbodejo k razmišljanju. Usmerjene so h genealogiji človekovega srca prek razsodnika razuma. So dvosmerna izročila življenja za tistega, ki jih piše in za tistega, ki jih bere. Včasih so tudi hudomušne in se legitimirajo kot humor, ki hoče razgraditi še tako trdno resnico.
Namenjene so prijateljem, ki vedo, da občutena moč besede ne pomeni izgubljenega časa.
Lep pozdrav vsem vaša prijateljica, ki piše za vas in se v vaši družbi dobro počuti
NE ZAMUDITE
Tuj predirni glas je pustil
Prerajanje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 14. junij 2007 @ 13:07 CEST
Povedati vam moram za moja dva projekta iz samotnega zalivčka, kjer se duša preraja. Saj beseda ni konj!
Slika k pesmi "Prerajanje"je okrasni dodatek, ob katerem bi se človek najraje obstal ves ganjen z razmočeno vrečko verzov v roki. Namesto končne metafore slika. Bravo Tomaž! Moram te pohvaliti, saj tvoja roka izbere zares pravo. Rodila se mi je v trenutku ideja, da izdam novo pesniško zbirko »Ritem korakov«, »Razgled«, mogoče tudi «Sončevo oko II«. Eno oko zaprem, drugo odprem in sonce počne isto in mi veselo mežika. Točnega naslova še nisem domislila. V teh izjemnih trenutkih sem srečna, da ne preštevam osmrtnic, temveč, da razpršujem delce svoje ljubezni in ustvarjalnosti po svetu ljudem. Prisiljena sem se vračati na otok besedovanja, tja kjer z besedami ustvariš novo govorico.
V samotnem zalivčku sem utrgala sladko smokvo, iz katere se je pocedil blagoslov solznice. V njej je bila ideja. Prekrasen občutek sladkanja. Tu je svet, kjer se ne ustavlja samo čas, temveč se tudi končuje plovba. Tu najdeš vse odgovore na svoj monolog. Zasidrati se v globino svoje duše je res nekaj posebnega. Mirno ozračje, vse brsti. Piješ limonado s C vitaminom in napišeš odgovor svetu, ki mu misli odnašajo kučme. Sedim med valujočo travo in uživam lepoto pozabe bolečega spomina in snemam masko resničnega obstoja. Odoprem se kot roža soncu.
To je en moj projekt, naslednji pa je majhna knjižica »Domislice, iskrice in modre misli za prijatelje…«.
Prebliskne misel in rodi se domislica, iskrica, morda modra misel. Modre misli se ne stresajo iz rokava. Vzniknejo iz življenjske izkušnje in so kakor navdih. So kot redke rastlinice, ki rastejo odznotraj. Pogosto se zapletejo v pogovor same s seboj in se zapisujejo na razne lističe, in če jih veter prej ne odpihne, ostanejo.
Aforizmi so besede, ki ljubijo družbo. Ne spregovorijo nikomur, če v pernici lenarijo. So kot zdravilne pilule na nočni omarici, ki jih je treba jemati v majhnih količinah.
Včasih se misli obnašajo kot male diagnoze, lahko pa imajo tudi presežno moč mladih in lepih ljubic. V vsakem primeru pa se držijo zavezujočega načela, da ne povzročajo nikomur krivic. Rade tudi mežikajo. Malce so tudi koketne.
Domislice ali iskrice imajo tudi ironično ost in spodbodejo k razmišljanju. Usmerjene so h genealogiji človekovega srca prek razsodnika razuma. So dvosmerna izročila življenja za tistega, ki jih piše in za tistega, ki jih bere. Včasih so tudi hudomušne in se legitimirajo kot humor, ki hoče razgraditi še tako trdno resnico.
Namenjene so prijateljem, ki vedo, da občutena moč besede ne pomeni izgubljenega časa.
Lep pozdrav vsem vaša prijateljica, ki piše za vas in se v vaši družbi dobro počuti
Tatjana