V srce sem zarisovala
barvo tropskega gozda.
Imela sem vtis,
da me je njegov pogled
udaril po roki.
Boj proti smrti drevesa
je tisto brezpogojno hotenje po življenju –
nagib, ki preveva sleherno živo stvar
s koreninami, zasidranimi v zemlji.
Vse kar človek izrazi
s svojimi koraki in figurami,
drevo pove očem s svojim čopičem,
ko nariše kako živijo ti zeleni ljudje,
ko se pogovarjajo z vetrom
in dežjem v svojem krznenem plašču.
V zaporedjih, ki niso podobni ulicam,
jih prekrije resnoben oblak noči.
Tedaj obmolknejo in občudujejo zvezde,
dihajo sladke sanje in vonj cvetov
sprejme njihovo povabilo za zavetje.
S pravljično sposobnostjo svoje rasti
se vzpenjajo in dvigajo višje kot človek.
V srce sem zarisovala
