V daljavi horizont teman,
Kot vihar se približuje.
Skušam ubežat zaman,
Ker pobeg mi otežuje.

Kakor ptica v temi,
Letim v neznane loge,
Da v mislih ne šumi
Se zamotim, delam kroge.

Se mi plan je spet podrl,
Koj razmišljam le še črno.
Svetel se pogled zastrl,
V žilah je le vrenje krvno.

Odpusti si,
zavrzi okovje,
ki si si ga zvezal okrog duše.
Tvoja bolečina boli tudi mene,
ne vem zakaj,
a takšna energija me dohaja.

Sprejmi mojo dlan,
občuti mojo bližino,
prisluhni govorici nevidnih misli,
ki dohajajo tvoje telo.
Naj dotik ljubezni,
odvzame še zadnje moči,
bolečine, ki nad tabo bedi.

Dotaknil sem tvojih se ustnic nocoj,
strastno jih ljubil in bil sem le tvoj.
Odprem oči...
hočem nazaj!
Naj dan mi napolni eho iz sanj

Če znale bi zboriti, kaj povejo
zlate sveče v gluho noč...
Z nasmeškom na obrazu
...želja miljon ....

Stisni se k meni,
objemi me,
vsa se mi predaj,
spoznaj moje polje.

Odpri brezni užitka,
odpri izhod,
ne boj se
izpustiti vajeti.

V tej glavi nemirna misel spi
in vrat jo vse težje nosi
trga se opna zdaj se zdi
nekaj bo šlo in milo prosi

Nikdar ne povrne se v raj
in druga so vrata vsa zaprta
razblini se črn, pisan zmaj
obala je skrita in zastrta

Koliko pelina je morala užiti.
Koliko jetniških vrat je razbila,
ko se je osvobajala ujetosti.

Upornica v njej je morala zmagovati,
preživeti, biti, obstati.
Lomila je led v stopnjah zasnežene gazi.
Reševala je konja in kočijaža,
ki sta se utapljala v rečnih tolmunih.
Doumela je, da se jo je življenje polastilo,
da vode naraščajo čez razum,
in da ne bodo odžejale otroške duše.

Kako naj ti povem,
bolj iskreno kot tako..
da vse kar v srcu vem
je da pogrešam te močno?

Kako naj ti priznam,
da si vse kar najbolj si želim,
kaj vse zato jaz dam,
kako boli me, pa se vseeno prilagodim.

v mesečini opazujem zvezde na nebu
temno nebo mlečna cesta
vsemirje povsod
še pomnim dotike
še

brezmejnost prvega poletnega dne
poljane zelenih trat
objemi, ki jih ni
poljubi, ki manjkajo
dotiki, ki zdravijo

Smeh na licih …
sijoče oči …
Vse to … nekam izginja,
dan za nočjo …

Iskren pogled …
Postaja boleč …
Preprosto … ne veš,
Kaj reči češ …

Razumem in vem,
Da te ljubiti ne smem …
Razum obvladat se da …
A za čustva potrebna sta dva …
Ti živiš svoje življenje,
Jaz si kreiram si novo trpljenje ...

Sunshine

Misim nate,
v soju luninega sija.
Pesem pišem zate,
močno srček mi razbija.

Žalost nikakor mi ne dovoli zaspati,
oči rdeče mi solza še zaliva.
Zjutraj zgodaj treba bo vstati,
takoj ko Sonce Zemljici pokima.

Ritmi zamahov lopat so napolnili uho
z metaforo cvilečega stanja sveta,
ki vlada jeziku in slepim očem,
ko z odsevom teme v ogledalu
čuti ptici, ki bi rada pela v Škocjanskem zatoku,
v hlapih monoksida za vedno zamrejo.

Jokajoče oči imajo popke na pecljih,
upanje s sintetičnimi zvoki vetra.
Milina dojk neba ni več hidrokulturno
počutje narave z roso negovanih cvetov.
Pogledalo je človeka divje nebeško oko.
Številni zlati Grammyiji in cekini pojo
slavo nesmiselnim načrtom,
pogubi jutrišnjega dne.

Pogrešam milino tvojih oči.
Solze v njih skrite,
pogrešam ogenj ki iz tebe gori..
moč njih, ki v očeh so polite.

Žar tvojega nežnega obraza,
ki skriva toliko lepote,
Ne skali ga nakaza,
v tebi je toliko dobrote.

Vse kar ima srce,
so tišine.
Tihotne poti v samotah.
Čisti azur v očeh
in žlahtno ogrinjalo čez ramena.
Prasketa ogenj in srce ploska z bitjem
svojo celično trorazsežnost.

Giba se v ritmu,
ki ni ne korak ne skok.
Drema gora v prsih,
ko se usede na skalo črni vran.
Preproga mahu s skritimi odtisi nog
v vrtači na vzmeteh izvira veselja
riše tihe poteze s pahljačo peruti,
ki vzletajo v svojem središču.

(Balada)

Rojstvo. Kakšna drznost.
Cvetje samovoljnosti sveta s strupenimi prašniki
leži na plošči sive jeklene pločevine,
kjer zanemarjen, neobrit in nepočesan čas
pada na hiše z mešanico smoga.
Skozi luknje ozona padajo angeli
višje razvitih inteligenc in se posedajo
po vejah dreves, pod katerimi brnijo motorke
in muhe s folikli v telesih na odmrlih kosih mesa.

Spomladansko sonce sije,
na hribček majhen, vsem poznan,
zvon na cerkvi za marličem bije,
vse solze čiste so zaman.

Pevci pesem glasno so zapeli,
zajokalo je nebo,
še bol glasno so jo peli,
ko od Boga, je znamenje prišlo.

Tvoj pogled drsi po meni,
po postavi, po laseh,
po obrazu, po očeh...
da se vprašam, kaj pomeni?

Ko pogledam te, nasmeješ
se, umakneš svoj pogled,
pa čez čas ponovno spet
s svojimi očmi me greješ.

Žalost spet je obisku,
solze že objemajo oči,
nemočne so roke,
srce poka po šivih,
stare rane odpirajo se,
ni ga krojača,
ki te rane lahko zakrpa,
ni fenomena,
ki tako razcefrano,
ranjeno srce,
nazaj sestavi,
ni zdravnika,
da to slabotno srce pozdravi,
samo usoda,
krotilka žalosti je.

Tako bi rada kdaj zbežala k tebi,
ko mi je hudo,
se skrila ti v naročje
in jokala...
Pustila za seboj
ves zlobni svet,ki ga poznam,
pri tebi bi ostala.
Da žalostna sem in nesrečna pozabila,
pomirjena ti brez besed
na svoj način bi rekla hvala,
utrujena,
a srečna,
v tvoji postelji zaspala...

Lahko bi rekli: »Ogledalo z več odsevi.« Pesnica Nuška Golobič - Jevtič, rojena 26.04.1975 v Celju, se je na Pozitivkah prikazala kot nov komet, padel z višine zenita. Vžgala se je iskra, nastal je blisk in ognjeni vulkan Erosa na nastajajočem otoku sredi širnega morja preceja ognjene zublje skozi se.

Plamen je zgneten iz želje in hrepenenja prebiti se skozi protislovja nezavednega, bloditi po neodkritem in neizrečenem skozi labirinte in zagonetke doživljanja ženskosti. Plamti skozi rožnato plazmo besed. Nuškina poezija je sinteza trenutka in večnosti. Odlikuje jo izpiljen jezikovni izraz, zgoščenost ter jasnost misli in občutij. Je glas z ritmično uglašenostjo in občutkom za dovršenost.

če bi vedela zagotovo
da v tvojih očeh je odgovor
bi vedela za odgovor

a vse bolj se mi zdi
da tudi njo
gledaš tako

kdo ve
kje je tvoje srce

V srce sem zarisovala
barvo tropskega gozda.
Imela sem vtis,
da me je njegov pogled
udaril po roki.

Boj proti smrti drevesa
je tisto brezpogojno hotenje po življenju –
nagib, ki preveva sleherno živo stvar
s koreninami, zasidranimi v zemlji.