Ritmi zamahov lopat so napolnili uho
z metaforo cvilečega stanja sveta,
ki vlada jeziku in slepim očem,
ko z odsevom teme v ogledalu
čuti ptici, ki bi rada pela v Škocjanskem zatoku,
v hlapih monoksida za vedno zamrejo.
Jokajoče oči imajo popke na pecljih,
upanje s sintetičnimi zvoki vetra.
Milina dojk neba ni več hidrokulturno
počutje narave z roso negovanih cvetov.
Pogledalo je človeka divje nebeško oko.
Številni zlati Grammyiji in cekini pojo
slavo nesmiselnim načrtom,
pogubi jutrišnjega dne.
Kar je ljubezen naravi darovala za večno,
ko je žarelo poletje in so kresnice sanjale
svoj žametni sen kresne noči,
leži v mrtvi snovi ob školjčnih sipinah morja,
ob iztoku Rižane, kjer zasipajo morje za terminal.
Kremiran je čriček, ki je sedel na veji in pel.
Jezik rože liže umirajočim pticam slano kri
po labirintih odmevov, ki bučijo v njih.
Grimaso bolečine plahutanja ptičjega perja.
Dekletu trgajo z vratu ogrlico iz sadežev,
zmečkane češnje, ferment za zatičem srca.
Rjove ji v daljavo njen okras mladosti.
Ena sama pekoča ljubezenska rana okrog vratu.
Kot bi morje krvavelo in izginjalo v vekah zasute obale.
Spremenjeno je vino v utvaro.
Plešoči oljčni nasad je kot kri z raztrganimi nedri.
Človek sede na voz, pobere kolo, ki se suče po vetru
in drvi po svoji strmi poti po hribu navzdol.
Mezga zmečkanih sadežev se cedi dekletu po vratu
kot planetarna zgodba z ranjenim obrazom narave.
Zbolenje v biti, ki se izrojeno spreminja
v brezsmotrni podvig, z uro življenja na roki.
Ta prihaja kot praznina v čas, kot krepitev šap
po stopinjah živali, ki lovijo ravnotežje
po poteh tveganja, čez rob svojih brezmejnih moči.
Zvezde so poteptane v prahu noči.
Kdo je ukradel stenj zvezde,
kdo ugaša njeno svetlobo v tej temni noči?
Ritmi zamahov lopat so napolnili uho
