Vse kar ima srce,
so tišine.
Tihotne poti v samotah.
Čisti azur v očeh
in žlahtno ogrinjalo čez ramena.
Prasketa ogenj in srce ploska z bitjem
svojo celično trorazsežnost.
Giba se v ritmu,
ki ni ne korak ne skok.
Drema gora v prsih,
ko se usede na skalo črni vran.
Preproga mahu s skritimi odtisi nog
v vrtači na vzmeteh izvira veselja
riše tihe poteze s pahljačo peruti,
ki vzletajo v svojem središču.
Voda spi in izpira notranji prah
po lističih, ki ležijo v njem
kot nenapisane pesmi.
Metafore zavesti čustva ni mogoče
prenesti na računalnik drugače
kot z besedo. Nek »za« in »proti«,
ki se neprestano dotika strun.
Ko se srce zdrami, drhti v nevidno
pronicanje krvi skozi tkanine sanj.
Razpeto na križu, je povezano z vsem.
Tudi ko igra plehmuzika odzunaj,
ki ga hoče preglasiti med rojem komarjev
ki brenčijo brez srčnih strasti.
Pojoče svoj zven z gromkim glasom
skozi tišine prišepetanih ljubezni
nosi v sebi hudournik čustev,
ki srfajo po samotnih poželenjih v tišinah.
Vse kar ima srce,
