Misim nate,
v soju luninega sija.
Pesem pišem zate,
močno srček mi razbija.
Žalost nikakor mi ne dovoli zaspati,
oči rdeče mi solza še zaliva.
Zjutraj zgodaj treba bo vstati,
takoj ko Sonce Zemljici pokima.
A jaz ne morem,
težko je kar naprej hoditi.
brez cilja, proti njemu iti.
Težko je, jaz ne zmorem.
Kriči vse, kar me pozna.
Narava je z menoj, vsa čudežna.
Grob si bom skopala,..
Se s prstjo pokrila in mirno zaspala..
Prerastla trava bo ves gnoj,
odkoder jaz opazujem lunin soj..
Deklica v belem me bo pohodila..
njena nedolžnost bo dušo zbudila.
Natrgala cvetečih si rož bo tedaj,
odnesla srce mi v raj..
Ne bo se nazaj več ozrla,
takrat bom vedela "Jaz sem umrla" ...
|