Če vedel bi sedaj kako mi je,
dobilo krila bi srce,
če le dahnil bi nežnost vanj
in uresničil sladkobo iz sanj.

Pridi, poišči hrepenenje v očeh,
z modrino svojih privabi moj smeh,
da prevzet od tvoje miline bi bil
in ti dušo mojo zaprašeno razkril.

Skozi špranje hrastovih vej
luna s svojim čarom sili,
travnik počiva v nočni svili.
Kdo nocoj ne spi, sova, povej!

Na drevesu se sebi klanjaš,
čakaš, kaj prinesla bo noč,
s kriki smrt oznanjaš,
ni luči ne dneva več v pomoč.

Kaj mi bodo barve
vse povedale,
kako bodo brezbarvnost
za vselej izgnale,
kako razvnele čustva,
jih še stopnjevale;
katera barva bo izbrala mene,
da se njen pomen na meni razodene?

Danijela Premzl

Ne najdem besed,
ki bi povedale kaj novega,
ki bi bile kaj boljše kot so bile včerajšnje,
besed, ki bi jih kdo zares želel imeti.

Vsak dan znova živim življenje,
ki ga ljubim na svoj način,
čeprav v resnici ne vem,
kaj naj z njim naredim…

(Pesem za Nuško!)

Kdo sem jaz? Jaz sem ti!
Sem kot vsak človek na tem svetu,
sem človek z dušo, ki trpi.
Zakaj trpi? Zato ker ljubi,
in ker ne ve, čemu živi
na tem razbrskanem planetu,
in kaj počne naj pravzaprav.

Oči sem rjavih, skalp je rjav,
preveč kil vaga mi pokaže,
morda pa mi višina laže,
morda nameril nisem prav
vseh centimetrov, rad dodal
bi jih najraje še deset,
da prav pokaže vaga spet.

Zmagovala sva s srcem, prepletenih dlani
nisva imela usode, le željo po bližini in strasti.
Vsako slovo je bila preizkušnja in povratek nazaj,
vsa zanikanja sva zaključila z vračanjem na isti kraj.

Tvoj pogled tako globoko vame zastrt, da ne zaprem oči,
sem tvoja sužnja ljubezni in brez milosti si isto meni ti.
Veš, da ti bom predala dušo ko si bom vzela tvoje srce
ljubila se bom s teboj drugače, bolj goreče kot se sme.

Ta ženska v meni iz nič je prišla
pogleda milega, ljubezni polnega.

In občutim skelet srca, nemir duha
vse v meni je, odkar me pozna.

Odhajala sem tolikokrat zaman
sladkost je bila v zraku in vračanja.

Vem, ti vidiš skozi moje oči ko grem
najdeš trenutek preden vrata zaprem.

Ko luč zasveti, skrit pogled
napolni dnevu obraz.
Skoz resje polja haikuje pesem,
zgodi se sončen dan.

Okostje mamuta izpodriva kamen,
v življenje je shodil otrok.
Trta je v rdečem vinu namočila rožo.
Iz več duš je zrasla ena,
oblečena v tuniko poletja,
ki s soncem vodni klobuk veže nase.

Poezija te zajame,
zavije v svilo
in spremeni v sladkorni trs.
Je lapis za izžiganje ran
in divjega mesa.
Ti pogasi žejo duše
in oživi glasbo v tebi.

Čudežno izpraznjena vsebina izrekanj,
ki blažijo hrepenenju bolečino rojevanja.
Donošena porodna voda v slapu besed.
Moja odžejana grlica med stenami bivališč.
Sok izvotljenega drevesa, ki se cedi
po stenah maternice in zadiši v razcvetu.

Na modrih prostranstvih
sredi skalovja si tiha galeba
šepetata o minulih znanstvih
in ko peneča voda zagreba

razbeljeno kamenje, stare mreže
pokojnih ribičev plapolajo v toku,
ustvarjenem od jate rib. Kot bi sveže
življenje se pretakalo v morskem soku.

Zaljubljena v "arte mudejar", mešanico arabske in krščanske arhitekture. Obožujem saharski pesek in palme. In datlje. In Egipt. Najlepše svetišče tega sveta mi je kordobska mesquita in najlepša palača, Al hambra iz Granade.

Vse, kar je publicirano na blogu Neikka-neikko in vsi posnetki so: Copyright © neikka-neikko. neikkova spletna stran pa ima naslov: www.nikobrumen.com

pobožaj mi dlan
naj topla pomlad kuje
kovance zime

popki življenja
belina cvetov drhti
v jutru ljubezni

umiri se cvet
vse se s časom spreminja
tudi ljubezen

neikka;

Dotakni se s prsti svojih pisav
in otipaj vsa čustva v zaslonu
brezkončnih misli
in tvoje dovzetnosti zanje.
Umetnosti ugašajočega dneva.
Čutov, ki so hlastala za zrakom
in te pustila na cedilu,
ko si se z lovkami in tipalkami
oprijemala korena svojega srca,
kjer prebiva Odisej z zamikom
v dogajanju tvoje zavesti.

(Zoran Pevec: KAKO NAREDITI PESEM)

Poezija se ne vsili, se izpostavi. (Paul Clean)

Pesniki vedo, česar ne vedo filozofi – da mora skrivnost ostati skrita. (Kajetan Kovič)

Poezija je izguba časa, denarja in statusa. Toda vse te izgube so malenkost v primerjavi z radostjo, da ti je bilo dano biti del čudeža pri nadaljevanju in ohranjanju sveta živega jezika in poezije. (Tomaž Šalamun)

Pesnik zabija domislice kot žeblje in obeša nanje spremstvo. Ničesar ne razplete snovno-psihološko, vse navrže, ničesar ne izpelje. (G. Benn)

V veter vrzi vse moje besede,
posadi me na svoje grede
in mimogrede pridi kdaj
pogledat, kako tudi besede cveto.

Danijela Premzl

Pozno popoldne so se bori zravnali
in borove iglice so začele tiktakati mir.
Veter, po nevihti stisnjen v morje,
se je krmil s planktonom in krepil v močeh.
Tako potuhnjen je bil od same samote.
Udarjal je v tečaje skal, jim izruval dušo.
Rad bi se naselil v njih in jim iztrgal iz telesa
tisočletno moč. Jim izpraznil telo.

Negibno dno je sprejemalo sončne luči.
V globeli je ležala ugasla zvezda.
Morje se prelomi in me sprejme vase.
V njem leži deževje, spomin na mraz,
divje valove in na ljubezen z nogo v vodi.
Dotiki, poljubi in sanje iz plovnih rek.

I.
Kakor strela prek jasnega neba,
zadela me je Amorjeva puščica sredi srca,
s sladko bolečino oči sva v eno spojila
in čutenje nečesa prelepega, koprnečega prebudila

eden v drugem, tako močno in silno, da zadostovala
ni več trezna glava, ne lastna pamet, ko se vžgala
je z globin prečiščenih misli najina skrivna ljubezen.
Nič ne de, če zavistneži želijo povzdigniti nad naju bolezen

Na hribu, ki pne se v nebo
samotna kapelica stoji
in nad njo molče gredo
jate ptic – edini romarji.

Kot ostarela mati gleda tam
na vinske trse in domače vasi.
Redko še stopi kdo v njen hram,
šopek rož redko na oltarju cveti.

Taščica na grmičku je potožila
o samoti, le pisan metulj zadrhti
na kipcu pozabljenem in umirila
se je divja sapa v piš, ki ječi…

Osupnil me je tulipan konec aprila,
Položil si ga iz svojih rok
K mojem mladem licu.

A sedaj, ko ostal je le spomin,
Poganja še tulipan iz korenin.

Vendar ti ne veš, kako me ranila
Je nevihta besed, ne veš, da Bog
Nič več ne prisluhne mojem klicu.

Ti si moj svet.
Moje Sonce in led.
Si najbolj oddaljen kraj
in čisto pri meni sedaj.

Tvoje roke so zlate,
ko me objamejo me zamenjaš za ves tvoj zaklad.
In tvoje oči me najbolj spominjajo nate,
globoke so, bolj kot najglobji prepad.

Sebe sem stlačila v steklenico,
da se nimam tam zunaj tako zapleteno.
Narisala sem mejo med mano in steklom.
Z ozonskim plaščem sem obdala sebe
in sklenila, da morava biti vedno skupaj.
Kot poparjena lista mi visita ušesi,
da ne slišim zunanjih glasov in trušča.
Naučila sem se molčati in brzdati jezik.
Ozankala sem si oči z dolgimi trepalnicami,
da boljše spim in naredila iz rok veliko pentljo.
Ko potrebujem ljubezen me moj dragi
potegne po nekaj požirkov ven iz čutarice
in me zasuje s sladkim pecivom potešene ljubezni.

A bi ti še
Še malo tebe
Še malo mene
Dal v naju
Kot v raju

O človek mučenik, ki kupčuješ z ljubeznijo
in odpiraš nedostopne skrivnosti erotičnih sanj,
ki hlipajo budne in brbotajo nemoč.

O pijani škorec z metaforo v kljunu.
Absurd, ki oddaja iskre.

Ogenj duh!

Brez barve, brez okusa, brez mer.
Brez začetka in brez konca.
Brez časa in prostora.
Košček hrupa v zrnu prosa.
Glas brez bistva in brez svojstva.
Klic bolečine pod tkivom besed.

Moja Luna ima obraz!
Zabuhlih lic
in solznih stezic,
ki ga je povozil čas.

Njene so oči,
kakor limonine koščice
In nos na sredi,
kakor hribček, ki dviga z gladke se potice.