Veter zopet žanje
in krade sanje,
sanje svetlih dni,
ki danes utonile so v temi.

Šestindvajseti avgust
zapisan je v ta svet,
ko vzel te je veter pust,
brez ozira in brez besed
na tvojih osemnajst let.

Veter žanje,se ne umiri.
Mlado tvoje srce poslal
je daleč nad zvezde in planete,
da paziš na naše poti,
da iz nebes postlal
nam boš steze,tebi vzete.

Kako je mogoče
da med nami več te ni?
Zakaj mora biti tako,
da prošnje in želje vroče
ne zaležejo,
te ne vrnejo?

Veter žanje.
Ostaja le spomin,
ko nabirali smo znanje
skupaj.Iz svojih globočin
bi vsaj stisnila ti roko,
zadnjič- v slovo.