I.
Kakor strela prek jasnega neba,
zadela me je Amorjeva puščica sredi srca,
s sladko bolečino oči sva v eno spojila
in čutenje nečesa prelepega, koprnečega prebudila
eden v drugem, tako močno in silno, da zadostovala
ni več trezna glava, ne lastna pamet, ko se vžgala
je z globin prečiščenih misli najina skrivna ljubezen.
Nič ne de, če zavistneži želijo povzdigniti nad naju bolezen
zlobe in ljubosumja, kajti preklet bo ta od samega Boga,
kateri čisto ljubezen hoče sprevreči v trpke mreže zla!
Teče, kot neskončna reka beži čas,
se strastnim ljubimcem smeje v obraz
in ve, da z jutrom minilo bo prav vse,
kar v noči željnega razvrata dogajalo se je.
II.
A čas in trije hribi med nama dajejo še večjo moč,
da v slajšem pričakovanju preženeva z zamahom proč
vse skušnjave, ki želijo v naju zbuditi šibko slabost.
V tvoje roke zdaj polagam življenje svoje in radost,
katero pijem iz najine čaše deviškosti z žarkom sonca,
ki znova in znova vstaja vsako jutro, brez konca.
Nocoj je bajen večer!Kako tudi ne bi bil,
saj studenec brezmejne ljubezni ves prevzet si odkril,
in tudi jaz v tvojem objemu pod milino jasnega neba,
Do pijanosti napila sem se ljubezni, ki dana je bila v kapljah dežja.
Tako je tvoja in moja duša kot bila bi zakleta ;
v ustnice dehteče, oči hrepeneče in telesi zbujeni ujeta!
Hvala Najvišjemu, da dal je Luč, ki sama v sebi in v nama biva,
v spoznanju bližine in utripa srca ljubi, večno ljubezniva!
|