Osupnil me je tulipan konec aprila,
Položil si ga iz svojih rok
K mojem mladem licu.

A sedaj, ko ostal je le spomin,
Poganja še tulipan iz korenin.

Vendar ti ne veš, kako me ranila
Je nevihta besed, ne veš, da Bog
Nič več ne prisluhne mojem klicu.

Klic ostaja nem-zate, za Boga.
Morda res ljubiti ne bi te smela,
Res ranil si me, a ljubezen ne umre!

Ljubezen živi od tvojega srca,
Vse od dni ko sem te že imela.
Da, živi!In čaka in upa in vate zre.

Tvoj izmikajoč pogled spremenil
Je vse, pesmi drugačne zbudil
In cvet, ta cvet mraz je zalil.

Klic je nem,kot bil bi kazen za zločin,
Tulipan pa še poganja iz korenin…