Skozi špranje hrastovih vej
luna s svojim čarom sili,
travnik počiva v nočni svili.
Kdo nocoj ne spi, sova, povej!

Na drevesu se sebi klanjaš,
čakaš, kaj prinesla bo noč,
s kriki smrt oznanjaš,
ni luči ne dneva več v pomoč.

Povej, sova, kdo mora umreti?
Koga kličeš v kopast oblak,
komu mora črnina veke zastreti,
kdo bo odplaval v gost mrak?

Nocoj na oknu tiho ždim,
čakam, da srce svoje umirim.
Naj poletje samo vase sope,
Sova naj dalje o smrti hrope.