Poezija te zajame,
zavije v svilo
in spremeni v sladkorni trs.
Je lapis za izžiganje ran
in divjega mesa.
Ti pogasi žejo duše
in oživi glasbo v tebi.
Čudežno izpraznjena vsebina izrekanj,
ki blažijo hrepenenju bolečino rojevanja.
Donošena porodna voda v slapu besed.
Moja odžejana grlica med stenami bivališč.
Sok izvotljenega drevesa, ki se cedi
po stenah maternice in zadiši v razcvetu.
Poezija, odsev mojega tkiva in krvi.
Pozibavanje rastočih vej v večernih sapah.
Cvetenje umito v nežnostih juter,
ki se spreminjajo v sad otroškega telesa.
Stihi so vrt med sušo in vročimi vetrovi.
So jutranja rosa, ki blaži cvetu obraz.
Hranim se z njeno bližino, dotiki,
mlekom njenih dojk, neusahljivo močjo
in s plodnostjo, ki se spreminja v seme ljubezni.
Shranjena teža duše, na katero so privezani
preroški glasovi šumenja morskih valov,
ki so se ustavili v kanalih in pretokih srca.
Vrelci bolečine in nore slasti.
Obzidje, s katerega padam v slapovih,
ki me pijejo odprtih ust in jaz se lepim ob kamenje,
pobiram jih in gradim gradove svojih sanj.
Prepoznam se le v svojih zamudah in glasu.
Poezija te zajame,
