Dotakni se s prsti svojih pisav
in otipaj vsa čustva v zaslonu
brezkončnih misli
in tvoje dovzetnosti zanje.
Umetnosti ugašajočega dneva.
Čutov, ki so hlastala za zrakom
in te pustila na cedilu,
ko si se z lovkami in tipalkami
oprijemala korena svojega srca,
kjer prebiva Odisej z zamikom
v dogajanju tvoje zavesti.
Nič časnega ni, le obeležje
samega dogajanja, vgnezdenega
ob vznožju grških templjev,
kjer preučuješ razgrajene stvari
zlovešče nedoločenosti, ko iščeš očeta,
ki te je duhovno zaplodil.
S hlapi, razpršenimi po ozračju
vsenaokrog, dovzetnega za abecedo časa
in prostora lesketajoče mušice, enodnevnice.
Kakšno berljivost svojih dejanj ponujam?
Zgodovinskega Jezusa ali sodobnega Kristusa,
ki se sprehaja po pepelu z kovčkom duhovnosti?
Ali se je svetloba, odtrgana od resnice,
zbrala na leči mojega popisanega lista
in ga sežgala, spremenila v pepel?
Čakam na Mesijo, svojo muzo Erato,
da se mi prikaže medvrstično,
v poeziji krpanja duše.
Rada bi verjela vase in našla moč v tišini.
Se vrnila v svet delovanja in opazovanja sebe.
Dotakni se s prsti svojih pisav
