Globoko v meni
je zakoreninjena,
v duši moji
biva podoba tvoja.
Kamor koli grem,
si z mano, te nosim
s seboj, še, ko govorim,
mislim, si v besedah
izrečenih…mislih.

Potapljam se v vodo
s teboj, v zeleno
polno soli….sonca,
glasov od povsod, smeha.
V globine toneva,
v svet poln čustev… miru,
tišine, drugačnosti, svetloba
neba prodira skozenj, se dotika naju.
Za roke se drživa,
izginjava, beživa
od anomalij, od vsega,
kar nama jemlje smisel življenja.

Sram me ni,
kar sem, da te
poznam, še manj, kar si
in od kod si, samo, da ljubiš me.
Se Slaka ne sramujem,
moj je kot Dragojević, Avsenik, v njem
je svet moj, Evropa… Slovenija,
ki me prevzema, je moja, prav tako kot ti ljubljena.
V njej, Evropi… Sloveniji, rodil sem se, odrasel,
za njo sem se boril,
srce sem njeno, tvoje osvojil,
dobil te, njo, jo rad imam, tebe ljubim za vselej.

Najbolj negovana lepotica
vseh časov, pa še res je!
Ogledalo nima spomina.
Koliko ozaljšanih oblek
so ji nadeli, neprestano
jo preoblačijo in utesnjujejo
telo v nove korzete,
da ji ni videti ohlapnega drobovja.

Enkrat je vznesena,
drugič potolčena vsa krvava,
eksistencialno tesnobna,
ekspresivna, zlovešča,
zverižena, vročična, sanjava,
živobarvno poslikana,
na novo pomlajena starka.
S starimi ranami je povita
v nove povoje in obliže.

V poletnem večeru najdeš ključ
v magični svetlobi rože
s smehljajočo ognjevito rdečo,
ki kaplja kri v tvojo dlan.

Tedaj zvrsti svoje radosti
v barvite venčne liste
in skodrane zavihke cveta.
Na krilih Erosa zdrsni vanjo
po stebelcu in tankih nitkah.
Spuščaj se nežno do korenin.

Vse je tako kot takrat,
ko sva skupaj obdelovala
polje, tvoj vrt,
gredico malo,
skoraj tako.

Čas zaceli rane,
meniš in se
nasmehneš, čeprav te
izdaja bolečina, obraz tvoj se
smeje, a iz ust prihaja laž, ki je
kot opravičilo, kot: »Saj veš
jaz bi, pa ne morem, kaj češ,
saj bova, če bo drugače, saj veš.«
V sebi sem držal bolečino,
nisem mogel, hotel ti sporočilo
s solzo pokazati, v duši sem jo
držal, ji branil, da privre
na dan, se po licu mi potoči.

Vse je bilo kot takrat,
ko sem te prvič srečal v gori,
na stezi, med rožami pomladi,
s to razliko, da si sedaj lepša kot prvikrat.

Glas kitare, strun njenih,
z vetrom z vonjem
po oleandru, šum
morja nama je nosil v toplih nočeh.

Ves prostor med bori črnimi
je bil z željo napolnjen,
z slu po telesu tvojem, ožganem
od sonca, po strastni ljubezni.. morski idili.

Res je, verjamem v ta košček
Beneškega trga v Kopru,
ko se zvrne sonce čez zvonik
in ko zdrsnejo žarki skozi tanko
tkanino moje bluze na kožo.
Tedaj odpenjam oči v nedrih
in vsa se razcvetim v magnolijo.

Spremenim se v belo jadrnico
in valovi prekrijejo moje boke
z jutrom in naslado vetra,
ki me žene naprej.

Večeri dišijo po kamnu,
ki čaka, da pridem in zaprem oči,
ko bo metež ognjev noči
napolnjeval obnorelo nebo.

Noči zmorejo sprejeti oddihe,
spanec in goreče strasti,
ki pripadajo zvezdam.
Tiste redke dragocenosti,
obrobljene z gorečo belino,
ko se znoči in zagorijo večni ognji.

Spet gledam v zvezde tam zgoraj,
Ena je, najlepše žari,
V spominih najlepša edina,
Kakor mati svoje dni...

Zamanj so solze, prošnje vse,
Da videl bi enkrat te še,
Vendar svetiš dovolj močno,
Da mi v srcu je toplo.

Sva na poti v kraj,
kjer ni cest, samo
stezice ozke, strme
stene v nebo ukrivljene.

Namenjena sva tja,
tja, kjer visoko
med oblaki ptice, orli,
simbol moči in svobode, krožijo.

Zate bi vse dni se ljubil s teboj,
bi se ljubil sam s seboj,
če toliko ti pomeni,
da se me dotikaš, ko sem v tebi.

Doživljal bi zate,
za oba bi, najine noči v maju
preznojeval, ponovno bi kolo sreče
zavrtel nazaj v čas čustev, zate, za naju.

Kdo so te naftalinske glave,
o čem premišljujejo
s tujimi zarodki pod lasmi?
Vsa medica se je izcedila iz kotanj.
Kdaj bomo brali anatomijo ličink,
o njihovem požrešnem zobovju,
ki grize im požira tkanino.

Veter si je prehladil ušesa,
otekla so mu in dobil je vnetje.
Oglušel je in stopil v tišino.
Rastline so mu ostale v spominu
po njihovem žalostnem venenju
in ne po šelestenju listov in cvetov.
V glasbenem smislu
je bil osvobojen prisluhov
žuborenja in pretakanja vode.
Iskal je silo, ki mu bo vrnila
njegovo moč in pomembnost.
Obrnil se je na Titana,
ki mu je skoval strele.

Vsak na oblaku svojem,
na nočni meglici sediva,
stkani iz neštetih minut, sanj,
solz prelitih, objokovanj.

Drug z drugim se pogovarjava,
a se ne vidiva, ne slišiva, obema
je težko, močno si želiva
dotika, kot takrat, ko objeta sva bila.

Ovijam te v tančico
noči s poljubi strasti,
posuto z zvezdami,
z meseca svetlobo.

Vso te pregrinjam
s plaščem neba,
katerega del sva,
z njim sva močnejša.

Iz breztežnosti
rastejo duhovi,
ki majejo svet.

Središče sveta
je v glavi,
v idejah,
ki poganjajo telo.

Ideje imajo svoje sence,
so svarilna znamenja,
pojmi brez natančnega izida.

Na zgubano dlan poglej
kaj govorijo zapisi,
kaj je zarisal veter
in kaj spi v dremavi svetlobi soli.

Poglej, če še obstaja tisto,
iz česar sem bila rojena
in je prihajalo v slapovih,
se spreminjalo v vino,
trepetlikalo in si krotilo dušo
z bičem besede.

Na meni je, da se odločim,
ali se bom vdala
in postala živi mrlič,
ali pa bom pot nadaljevala,
ki od vsega že začetka
ravno meni je namenjena.

Danijela Premzl

Blaženi dan, postala je ženska!
Oblaki s svetlikajočimi robovi jo nosijo,
dviga jo hudournik z uperjenim semenovodom
v rajsko dvorano, kjer pršijo luči svojo nespečnost.
Skozi hrepenenje se vžigajo niti svetlobe,
poželenja plapolajo s sijočimi plameni,
razpotegnjena po dišečih popkih na lističih,
ki brizgajo fontano miline svojih pestičev.

Pljuska in sega z rokami v notranjost
pojoče krvi, ognjeniki plešejo v zaslonu oči
nezaveden namen v darovanju himna.
Sprejema ga v čaščenje, pokrita s krznom
njegove kože na usnjenem sedlu slasti.

Ljubi svoj »danes«
v tem danem trenutku…
Ljubiti pa moraš začeti
takoj sedaj!
Kar vprašaj se,
kaj boš takrat,
ko tvojega »jutri« več ne bo.

Danijela Premzl

Pokrivaju nas godine,
kao sitne pahuljice,
mi još uvijek nemamo vremena
za sebe, za nas, za prijatelje.
Vučemo, crnčimo brez predaha,
gledajuči samo na sat,
želeći da bi još što stekli.

Nepomislimo da je život
samo visoki val nad valovima,
kroz njega galopiramo
kao izgubljeni konji jeseni.
A ljubav!
Ona traje dok nas život progoni.

Skopnela je pot.
Po njej so gazile
razbeljene noge do križpotja
z molkom prekrižanih ustnic.
Listje se lepi na sledi.

Poslušam. Bijem. Bijem
v odrivanju korakov.
Vase še skoraj nisem šla.