Pozdravljen Jože,

vsi kdaj sanjamo in si želim nežne ljubezni, ki bi trajala v neskočnost. Saj jo tudi imamo. Pričarati in ustvariti si jo moramo.

Prav včeraj sem vzela v roke pesniško zbirko pisatelja in pesnika Marka Kravosa "Sredi zemlje" in začutila vonj po domačiji v Kozji Pari. V svoji pesmi Močerad Marko Kravs pravi:

Pomikam se po blatu
in od kotanje v kotanjo.
Ždim kot pravi lenuh
in mislim samo nanjo.

Gotovo jo srečam nekoč
v studencu sredi trate,
kako nežna je njena polt,
po telesu pa zvezde zlate.

Tisoč let se mi sanja o nji,
ves svet se medtem spremenil,
a gotovo nekje še ona živi,
a star postajam in brodim po blatu.

Čeprav rojen daljnega vojnega leta 1943 materi interniranki daleč v južni Italiji, nekako v genih nosi vipavsko zemljo. Njegov ded in oče, pisatelj sta iz Kravosove hiše v Kozji Pari, soseda od mojega deda Antona Breščaka, ki ga Kravos, st. opisuje v svojih knjigah, sta odnesla v svet del kozjeparskega Parnasa. Kaj pa vem, kaj ima ta dobravska točka v zaselku nekaj hiš čudežnega v sebi, da je na istem mestu vrgla v življenje toliko umetnikov. Iz Kravosove hiše očeta pisatelja in radobesednega in radoživega sina, zamejskega pesnika Marka Kravosa; pri sosedovih Breščakovih dramsko igralko Emo Starčevo (1901 - 1967) in njenega brata opernega pevca beograjske opere, lirskega tenorsita Draga Starca (1918 - 1984), sledijo Tea Breščak, slikarka in pesnica (09. 10. 1895 + 12. 02. 1973), Iva Breščak, publicistka in pisateljica (13. 06. 1905 + 17. 12. 1991), Antonija Breščak (03. 08. 1889 + 06. 04. 1965), pesnica in Stanko Breščak, publicist in pesnik (02. 06. 1911 + 13. 04. 1960). In nenazadnje nosim tudi jaz teh nekaj kojzeparskih genov v sebi. Mislim, da je tam čudežna in umetnosti posvečena zemlja vipavskega Parnasa. Zamisli si Jože, vsi ti iz dveh preprostih kmečkih hiš za potočkom Vrnivcem, ki se držita skupaj. Loči jih samo tanek zid.

Jože, lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]