Vse je tako kot takrat,
ko sva skupaj obdelovala
polje, tvoj vrt,
gredico malo,
skoraj tako.
Čas zaceli rane,
meniš in se
nasmehneš, čeprav te
izdaja bolečina, obraz tvoj se
smeje, a iz ust prihaja laž, ki je
kot opravičilo, kot: »Saj veš
jaz bi, pa ne morem, kaj češ,
saj bova, če bo drugače, saj veš.«
V sebi sem držal bolečino,
nisem mogel, hotel ti sporočilo
s solzo pokazati, v duši sem jo
držal, ji branil, da privre
na dan, se po licu mi potoči.
Vse je bilo kot takrat,
ko sem te prvič srečal v gori,
na stezi, med rožami pomladi,
s to razliko, da si sedaj lepša kot prvikrat.
Vse je tako kot takrat,
