Kdo so te naftalinske glave,
o čem premišljujejo
s tujimi zarodki pod lasmi?
Vsa medica se je izcedila iz kotanj.
Kdaj bomo brali anatomijo ličink,
o njihovem požrešnem zobovju,
ki grize im požira tkanino.
O gazirani svetlobi moljev v krilih,
ki znajo plesati svojo votlo lahkotnost
in odložiti bube, luknjičavo zgristi
tkanino, narediti jarke, okope in predore,
v katerih se naseli prazen zrak,
pajčevina razuma, hirajoči Alzheimer,
parkirišče blodenj, leglo votlih besed,
kopija, indigo glinastih posod,
siva zatrdelost kalcija,
peščenjak brezvoljnosti,
ena sama drobna luknjičavost, mrakobnost
in propadanje zgodovinskega spomina,
pod predrugačenim obličjem.
Omara s pokvečenimi nogami,
polna cunj, smrdečih po naftalinu.
Vse so tako preluknjane,
zadovoljne in mirne.
Kdo so te naftalinske glave,
