Noč se bliža...
Noč in z njo sanje.
Morda si bom zaželel zvezdni prah,
hoditi po mavričnih poteh,
iskati zaklad na dnu morja,
svetlobo jutrišnjega dne.
In ko me v sanjah obiščejo vlle,
si bom zaželel, da postanejo resnične.
zato da polepšajo dan vsem tistim,
ki me imajo radi, tistim ki me ne opazijo,
da se ponovno rodi nasmeh vsem z bolečino v srcu,
vsem, ki jim je kraljestvo sanj nedosegljivo...

Razpoka v steklu
nad kazalcem iz ure.
Zamaknjeni čas.

Načeti rob, šiv
v obleki stare knjige.
Glodanje časa.

Raztrgan košček
papirja na moji mizi.
Preklani stihi.

Poganjek trave
iz razpoke na kamnu.
Premoč življenja.

Mladi borovci
med mrtvim kamnom Krasa.
Življenje hoče.

Drobni kamenčki
mi žgečkajo podplate.
Na prašni poti.

Odtis blazinic,
prsti v mehkobi trave.
Pojdiva bosa.

Ledena struna
stisne prste pod nartom.
Noga v potoku.

Žamet iz dreves
pred travnatim foteljem.
Loža brez karte.

Žvrgolenje kosa
v duru čričkovih gosli.
Duet večera.

Po-haikujem
po cesti japonskih muz.
Korak ljubezni.

V najkrajšem stihu
razlita pesem jutra.
Izdih tvojih ust.

Razprta usta,
pod arkado tvojih zob
obet jezika.

Zakopljem s prsti -
tja, kjer dišijo lasje.
Spletišče jutra.

Zamrznjeni čas,
odsev kovanca v zraku.
Ljubi ali ne?

Sem sklenil da bom močan...
Da bom premikal skale,
Morda bom usmerjal vodotote rek,
Pa spet pokazal pot oblakom,
Mogoče ponovno ozeleni puščava,
Zraste zlato pšenično klasje,
Prežene lakoto, nahrani miljone ljudi...
Ustavim vojne, poberem orožje,
Le tega uničim, vojščake pošljem domov...
Ljudem povsod po svetu zaželim sreče,
Sovraštvo spremenim v žarek upanja, v mir,
V prijateljstvo, da preženem zlobo, hinavščino,
Zato da si sežejo v roko, zaželijo lepši jutri...
Vendar nisem dovolj močan..
Samo želja mi ostane, nisem dovolj močan !

Noč dolga..tiha, okoli mene belina,
duh lizola..smrti, krvi, urina,
s strahom..grozo pomešani.
Pri oknu hrope nekdo v agoniji,
v sanjah kliče mater..ljubico svojo,
par kratkih vdihov in izdihov, hitrih,
slovo od življenja, morda
samo začasni odhod iz pekla,
taktični umik iz tega sveta
v svet drugi brez bolečin in gorja.
Skozi okno sobe bolniške
bleda svetloba iz ulice
na stropu riše dolge sence,
ki plešejo ples smrti, nočne more,
se igrajo igre preživetja..izginotja,
me opazujejo.

Želiš, da duša moja bolna ozdravi,
čašo zdravja mi ponujaš,
dvigaš visoko v zrak jo, preko Pohorja,
da jo napolniš s sonca žarki,
njih toplote,
z levico jo držiš,
nežno s pestjo jo stiskaš,
da ljubezen se vanjo iz tvojega srca prelije,
jo napolni do roba,
zasladkaš jo, oplemenitiš
jo z ustnicami, s poljubom jo pospremiš;

»Kdo si ti, da sodiš mi takrat,
ko globoko v sebi sem iz svojega telesa popotnik,
večni stražar čustev, ljubezni sopotnik?
Kdo si, da ukazuješ mojemu
srcu, kako biti,
kako naj diha življenje, nalagaš mojemu duhu,
kdo si, da vse to zmoreš, kdo?
Si Bog, si angel varuh moj ali hudič?
Kdo si takrat, ko sem v tebi,
kot v školjki odprti,
moč tvojo, strast nenasitno črpam
iz tvojih nežnih globočin, ko te po božje častim?

Metulja širokih in pisanih
kril opazujeva, od cveta do cveta
ga spremljava, kako leta, ga veter poletni odnaša
od naju v smeri gora… po najinih poteh.

Božava ga s pogledi, ljubkujeva,
mu srečo želiva,
da užival bi življenje kot midva,
se ljubil s cvetkami in poletel vse do neba.

Mu družico želiva,
mu je narava ne da,
usoda noče, da se v ljubezni potaplja,
jo uživa kot midva, da jo doživlja.

Po pustošenju viharja
sem spet začela rasti,
kot pomešana vegetacija
med različnimi pleveli,
ki so me hoteli zadušiti.

A vedno se izkaže,
kakšno močno rast mi daje
ta zemlja, v katero je bilo
vsajeno to moje telo
in kako odporna je moja duša.

Sonce vzhaja in me obišče
skozi veje platane,
ko mi oznanja nov dan.
Zvoki morja mi pravijo,
naj poslušam njihovo
pridušeno valovanje, ki pomirja.

Vse je izgledalo,
da bomo ostali
vsak na svojem bregu
s svojimi golimi telesi.
Vsakemu bo splezal kazalec,
ki ga meri v drugega,
pod lastno preohlapno kožo,
da naravna njen prt na sebi,
na katerem bomo drug drugemu
ponudili puščave za obed.

Prave vzroke nosi človek znotraj
s poslikavami v podkožje,
ko se do skrajnosti bojuje
za glasbo svoje strune,
vase zakopan pod kožo,
ki jo slači do nagote telesa
z obilo epitela,
ki ni bil prekrvavljen
in je odpadal v luskah od nas.

Rumena roža
se obrača za soncem.
V iskanju sreče.

Zrcalo sonca
v listih rumene čaše.
Spomin, ki greje.

Vijolični prah,
izdih španskega bezga –
sapa pomladi.

Oranžna pena
kipi pod robom neba.
Svit novega dne.

Krog iz vulkana –
v posodo oceana
potopljeni vrt.

Hip prve misli -
kalejdoskop iz neba,
pogled princeske.

Še zadnja misel
preden zamižim v temo -
poljub princeski.

Urok vretena,
med trnjem speča kraljica.
Zamrznjen spomin.

Na drugi strani
zamegljenega okna
ogenj vame tli.

Prosila sem veter
naj mi da mir.
Naj neha me metati,
lomati in nositi.

A ta se sploh ne zmeni,
le piha, ruva, dere.
In sploh mu nič ni mar,
da želim si stran.

Želim si le počitka.
in z ljubljenim užitka
v naravi, pesmih, glasbi,
pod streho ali nebom,
pod dežjem ali snegom,
pod soncem ali luno,
želim le, da ga ljubim.

Ovira niso leta,
ne trenuten položaj,
ne osebe, ki morda te ne razumejo
in ne finančno stanje:
če le veruješ v svoje sanje,
sčasoma ob trdem delu boš ostal
vse to, kar morda sedaj le ceniš in spoštuješ
pri svojih vzornikih…

Danijela Premzl

Leta so tu…
Neizprosno opominjajo
na prazne roke,
izčrpan um
kriči po zdravi hrani,
celoten organizem se brani
spon nezdravih razvad,
brani se nemočnega opazovanja
in sprejemanja vloge žrtve,
brani se očitkov, pa čeprav upravičenih,
nenazadnje pa se brani sleherne statičnosti
in fatalne vdanosti v neko vnaprejšnjo določenost…

Danijela Premzl

Odluščen omet,
sledovi stare freske –
skrivnosti duše.

Svinčena zrna
na dnu zlate šatulje.
Balast življenja.

Bisernata sled
na nežni strani lica.
Pot čiste solze.

Senca v globini
brazde, začrtane v dlani.
Struga življenja.

Prepusti se sončnemu dnevu,
ki te je objel z ljubečimi rokami.
Čakaj na večer, ne da bi merila
besede, ki ne morejo raniti sanj.

Kot glas gonga počivajo ptice
na vejah s stisnjenimi perutmi.
Sladki sadeži se spreminjajo
v govorico, ki je človeku draga.

Izrekajo se, kot bi sanjal mesec
v neomejenih količinah svetlobe
in oblikoval zaris odseva v ribniku,
ko spuščam vanj papirnate barčice.

V sanjah si me pustila
samega kot vedno, kot takrat, kadar si odšla
prav potiho in tudi poljub tvoj me ni prepričal,
le verjeti nisem mogel, nisem hotel,
da korenine trgaš najine,
jih ruvaš kot osat iz grede cvetlične,
kot da so plod rumenega tiska, prebrana knjiga in zavržena.
Res, da ti nisi hotela, a sem se prebudil…nasmehnil
kakor vedno,
kadar si rekla,
da, ko spim, sem kot angel…berač,
da sem kot princ čeprav brez konja,
da si v gozdu tam na gori tisti dan krastačo poljubila,
iz nje da sem jaz, princ sivih las, brez konja,
sledila si svoje sanje, njim si verjela, takrat sem začutil,
da dan ugaša, ko nastopa noč;

Imamo jih
verjetno
najprej zato,
da nam
zaščitijo
glavo.
Njihova drugotna
naloga pa je
deloma
v razpoznavnosti,
deloma pa v sredstvu lepotičenja.

Tisto, kar ostane
neizraženo navzven,
do česar imam dostop le jaz,
kot da ni povezano z nobeno
obče koristno dejavnostjo:
to, kar me morda presune,
kar me sili k razmišljanju
in mi ne da miru,
dokler ne najdem svoje potrditve,
tega ni moč v celoti z nekim pojmom zaobjeti.
Lahko sicer govorim o tem notranjem ognju,
toda ne bom več presenečena,
če se bom na koncu brez vsega
zmedena znašla
na lastnem pogorišču…

Danijela Premzl

Staknimo glave skupaj,
da se bodo začele kresati
čim bolj uporabne ideje,
ključ do rešitev.
Zakaj bi moral eden sam
imeti vso razpoložljivo vednost sveta,
če pa je pravičneje tako,
da je le-ta približno sorazmerno porazdeljena
med vse nas
in naj bi zadostovala
potrebam vsakega posameznika.

Poreče laž, se spet usti...
Prav vse je prav kar govori,
Besedna moč neizmerna je,
Ljudem je všeč, želijo me....

Je moja strina rekla mi,
Da vselej vsak prisluhne ji,
Naj dan bo noč, kjer koli pač
Prijetna sem, ni važen čas...