Prosila sem veter
naj mi da mir.
Naj neha me metati,
lomati in nositi.

A ta se sploh ne zmeni,
le piha, ruva, dere.
In sploh mu nič ni mar,
da želim si stran.

Želim si le počitka.
in z ljubljenim užitka
v naravi, pesmih, glasbi,
pod streho ali nebom,
pod dežjem ali snegom,
pod soncem ali luno,
želim le, da ga ljubim.

Želim si le –njegov objem
brez kalvarij in (nad)problem.
Se potopiti v ta pogled
v katerem čisti sije svet.

Stopiti se v toplih dlaneh
in slišati ta nežen smeh.
Videti srečen obraz,
tedaj obstane zame čas.

Odgovor je: „preveč želiš,
ššššššššššššššššššššššššš...“