Po pustošenju viharja
sem spet začela rasti,
kot pomešana vegetacija
med različnimi pleveli,
ki so me hoteli zadušiti.

A vedno se izkaže,
kakšno močno rast mi daje
ta zemlja, v katero je bilo
vsajeno to moje telo
in kako odporna je moja duša.

Sonce vzhaja in me obišče
skozi veje platane,
ko mi oznanja nov dan.
Zvoki morja mi pravijo,
naj poslušam njihovo
pridušeno valovanje, ki pomirja.

Pravzaprav sem žalostna,
da se mi oglašajo tisti,
od katerih nisem bila odvisna,
saj me niso nikoli obiskali na moji
njivi, da bi skupaj iskali
zavetje pred temo.

Rada bi pomislila na vse tiste,
ki smo skupaj rasli,
pa so se zamislili in odšli.
Pomislila sem, da me je moral
vleči nek močan konj,
da sem orala to njivo,
v kateri se je zasejala
tako bujna rast.

Slišim glas, ki mi govori,
naj ne obtožujem srca,
ki mi je utripalo v rokah,
saj so ga prav selitve ptic
opogumljale, naj ostane.

Prepričanje,
da je vredno obdelovati njivo,
na kateri si zrasel,
prihaja že od dedov,
ki so mi izgrajevali značaj.
Sicer pa je moja kri veliko bolj
nagnjena k plimi kot k oseki.

Stojim na svoji njivi
in zadovoljna gledam drevo,
ki raste in se sploh ne meni,
da se je zasejala tudi ljuljka.
Bolj opazuje marjetice,
ki so zaživele z drobnimi
rumenimi očesi in prav lep bel
oblaček je pokril travnik ob njivi.

Tišina me pa spominja,
od kod drevo črpa vso svojo
moč za rast, cvetenje in sadeže.
Skrivnosti rastočega drevesa
pa so zaklenjene in prav nihče
ne more vstopiti vanje in tudi veter
in vihar ga lahko zamajeta,
ne moreta ga pa izruti,
ker drevo varujejo sanje.

Preden se bodo tisti,
ki so odšli, spomnili,
da bi me še kdaj obiskali,
bom tudi jaz odšla.
Življenje je že tako ustvarjeno,
da se kar naprej
zapuščamo in iščemo.

Drevo je darovalo cvetove
za sadeže in prihaja čas,
da se bo osredotočilo na rast
in se malo odpočilo po viharju.
Ob tem pa ne bo pozabilo
izreči zahvalo koreninam
za vztrajnost in moč svoje rasti.
Drevesa, ki tvorijo gozd,
so se srečala na mestu,
kjer kraljujejo tišine.

www.tatjana-malec.si