»Kdo si ti, da sodiš mi takrat,
ko globoko v sebi sem iz svojega telesa popotnik,
večni stražar čustev, ljubezni sopotnik?
Kdo si, da ukazuješ mojemu
srcu, kako biti,
kako naj diha življenje, nalagaš mojemu duhu,
kdo si, da vse to zmoreš, kdo?
Si Bog, si angel varuh moj ali hudič?
Kdo si takrat, ko sem v tebi,
kot v školjki odprti,
moč tvojo, strast nenasitno črpam
iz tvojih nežnih globočin, ko te po božje častim?
S kakšno pravico, te vprašam,
bežiš od mene, molčiš,
se smeješ?
Zaman čakam odgovor, ga ne dobim,
kot Enigma postajaš,
nedostopna, polna nejasnih skrivnosti ostajaš,
da s teboj bi bil, ne dovoliš,
v temi..meglenem jutru se izgubljaš.
Kdo si, ko te ni, da mi sodiš?«
»Kdo si ti, da sodiš mi takrat, 
