V sanjah si me pustila
samega kot vedno, kot takrat, kadar si odšla
prav potiho in tudi poljub tvoj me ni prepričal,
le verjeti nisem mogel, nisem hotel,
da korenine trgaš najine,
jih ruvaš kot osat iz grede cvetlične,
kot da so plod rumenega tiska, prebrana knjiga in zavržena.
Res, da ti nisi hotela, a sem se prebudil…nasmehnil
kakor vedno,
kadar si rekla,
da, ko spim, sem kot angel…berač,
da sem kot princ čeprav brez konja,
da si v gozdu tam na gori tisti dan krastačo poljubila,
iz nje da sem jaz, princ sivih las, brez konja,
sledila si svoje sanje, njim si verjela, takrat sem začutil,
da dan ugaša, ko nastopa noč;

čutim, da vame si vsadila
nekaj, kar boli..razjeda,
čutim, v duši ga
zaznavam, kako me razjeda,
strast si vame cepila,
se je ugonobiti ne da;
bacil ljubezni zdravimo samo z njo, si rekla,
in da bom jaz za zmeraj tvoj izganjalec hudiča
iz telesa tvojega, da bom vedno
ti jaz kri hladil, ko bo vroča…poredna poželeno;
v sanjah si me pustila,
saj samo to še imaš, si rekla, ko si odšla.