Želiš, da duša moja bolna ozdravi,
čašo zdravja mi ponujaš,
dvigaš visoko v zrak jo, preko Pohorja,
da jo napolniš s sonca žarki,
njih toplote,
z levico jo držiš,
nežno s pestjo jo stiskaš,
da ljubezen se vanjo iz tvojega srca prelije,
jo napolni do roba,
zasladkaš jo, oplemenitiš
jo z ustnicami, s poljubom jo pospremiš;

želiš si, da s teboj bi bil
takrat in da me vidijo oči tvoje,
roke, da me božajo, da me
usteca tvoja poljubljajo,
želiš, da s teboj bi čustva užil,
ko v prostor, čas moj
prideš, takrat si jaz želim, da s teboj bi bil,
vse bi ti zaupal, sebe bi ti podaril,
tisti čas bi rad s teboj delil.
Duša moja te potrebuje, telo
moje, da s teboj v večerih poletnih,
nočeh…jutrih, ustvarja simfonijo..simbiozo
nekega časa, da s tabo gradi, čeprav v oblakih,
male gradove, v še manjših mestih..vaseh;
čašo ponujeno,
napolnjeno iz vrelca tvojih želja,
sprejemam kot dar z neba..od stvarnika.