Prepusti se sončnemu dnevu,
ki te je objel z ljubečimi rokami.
Čakaj na večer, ne da bi merila
besede, ki ne morejo raniti sanj.

Kot glas gonga počivajo ptice
na vejah s stisnjenimi perutmi.
Sladki sadeži se spreminjajo
v govorico, ki je človeku draga.

Izrekajo se, kot bi sanjal mesec
v neomejenih količinah svetlobe
in oblikoval zaris odseva v ribniku,
ko spuščam vanj papirnate barčice.

Lahkotno se zibajo kakor želje, ki jim
verjamem, da so moje bogastvo.
Z bremenom svojih prividov
sem pozabila na pot, iztrgano vrnitvi.

Povsod je ostalo nekaj sanj,
kakor bi delila lačnim kruh.
Kako čuteče sem sanjala za druge
mehko premikajoče sanje noči.

Skoraj sem odgnala vse besede
na pašo in jim slekla srajčke,
a pesmi mojih sanj so ostale
kot čreda drobnice nedotaknjene.

Diamant jim je zarezoval luč
in svetloba je zapuščala svoje sledi,
ki so se ohranjale kot neminljiva
in nezmotljiva pričevalka lepote cvetov

rojenih iz glasbe, kot zarekanje,
ki poganja letne čase naprej
in te pušča na milost in nemilost
luninim menam, ki slačijo ajdo s tebe.

www.tatjana-malec.si