Če bi vedel, da je zadnjič, bi te gledal,
medtem ko spiš, tesno bi te zavil v odejo,
zahvalil bi se Gospodu za tvoje dragoceno življenje.
Gledal bi te, medtem ko spiš.

Če bi vedel, da je zadnjič, bi te pospremil do vrat,
ko odhajaš, poljubil bi te in objel in te poklical nazaj,
da bi to storil še enkrat.

Če bi vedel, da je zadnjič, bi poslušal tvoj glas,
ugasnil televizijo, odložil časopis in bi se ti popolnoma
posvetil. Spomnil bi se zvena tvojega glasu in luči
tvojih oči.

Je cesta ki gre,
ko pot se ustavi.
Je dan ki še sme,
ko noč se spat spravi,
zažareti zame,
ki majhen sem cvet,
pokazati le zame en pravi nasmeh.

Je svet, ki vrti se,
ko vesolje umira.
Je sreča, nekje še,
ki žalost stran spira,
le zame nebesa nekje so odprta,
ko vrata so drugim že zdavnaj zaprta.

Umetnika..vrtnarja bi rad spoznal,
ki vsadil…vzgojil
je cvetlico, vrtnico črno,
ji vdihnil, dal je lepoto…nedolžno krasoto.
Na sončni strani mojega
življenja
je našla prostor, pognala
je iz globin mojega srca,
ona, črna vrtnica,
jo našel med trnjem sem, med rožami,
sem jo utrgal, to osamljeno krasotico, v rosi
jutranji in kaplje rose na njej so bile kot biseri
na žametnem krilu, dekleta v črnem
kot njene solze na obrazu bledem,
bile so kot kristali narave v njenih laseh…očeh črnih,
kot kresničke v junijskih nočeh.

Od nekdaj si. V nočeh
vsak gib, poljub je spoj
razprtosti v očeh
ko ljubiš se z menoj.

In kakor da ne veš,
kaj šepetam predan
ko čutim, kot da greš...
Ah, vse je to zaman,

ne le dlani premik
ko božajoča gre
čez topel, vlažen dih -

še ta šepet: pretih,
da bi izrazil vse,
kar skriva plah dotik.

Lažje je graditi novo.
Sezidati »v treh dneh« to,
kar je bilo zrušeno – le v tvojih
in ni v mojih močeh.
Le želje te nimaš, mene pa ni…

Kako hitro minevajo dni.

Kaj so ruševine? So le spomine?
Brezobzirni sarkazem – meji na »kakazem«. (oprostite)
Ti si me zrušil, in v grm odvihral.

Tišina v noči ugaša luči.

On dan sem srečal sebe.
Bil sem v črni obleki,
s klobukom na glavi,
stal sem na robu brezna, tako nevede,
pogled moj je bil
brezbarven…neizrazit,
zamaknjen, zazrt v daljavo.. temo,
tja nekam, v bodočnost.
Svetloba teme z neba
me je oblivala, mi dajala
nek poseben, čaroben videz,
ves bled sem bil v obraz,
oči so v plamenih mi žarele,
v sedanjosti pregrešne,
v preteklosti požrešne…nepotešene.

1. Sem »mala« duša v svetu »Velikih«,
ampak brezlikih, izgubljenih duš.
Po blatu korakate, samo, da ne jokate.
Mrtvi bogovi vas popeljejo v šus.

2. Z radosti izrazom na svojih obrazih
slinasti lačni k »dobrinam« polzijo.
S smrklji pod nosom ne opazite štosa…
Ampak kdo sem, da »Velike« učim.
Nekdo že pred vami za krožnik »ostankov«
svoje bistvo volkovom z veseljem prodal.
So že pred vami revolucionarji
zastavo zablode - usodne obsodbe
gor izobesil in se v prepad podal.

Prvi krst sem prestala, zdaj nadaljujem bolj ležerno... meni težko pride kdo do dna... morda slepec, ampak on ... njega ni:)

POT

Si me peljala, vozila,
med besedami nevidnimi.
Si me uročila po kablih speljanih,
zadala mi misel, kdo si?
Ne boš se ubadal, preklinjal,
dan je mimo, ko sedeš pod drevo.
Dan je mimo, ko se spomniš jeseni.
Večer je tu, ko hodiš,
hodiš po gruntu svojem.
V večeru lahna sapa zapiha proti jugu.

Če kdo to razume:))))

Imel je sanje,
da bo za vedno zaspal...
Moč, ki to več ni bila,
željo, da ne bi občutil bolečine,
da bi se poslovil brez slovesa,
da bi za seboj pustil nedokončano...

Toda, moč je dobila krila,
ga dvignila, prišepnila; saj bo ...
Rahlo omotičen je začel razmišljati.
Morda pa resnično nisem vsega postoril.
mogoče pa bi kazalo o tem razmisliti...
Skozi okno ga je bodril sončni žarek.

Starka gledam skozi čas v nočeh brez spanja...
In se sprašujem: "Kaj le moj sin sanja?"
Se tudi on, tako kot jaz, spominja dnevov sanj,
igranja, brezskrbnega raziskovanja?
Čuti kdaj moj strah?
Moj strah, da bi zbolel? Moj strah, da bi zašel?
Da bi ga kdo brezsrčno prizadel?

Veš, sin, ko v nočeh ne morem spati,
hotela bi ti še enkrat vse pravljice prebrati.
Hotela bi ti vso lepoto na tem svetu dati...
Odrasel si, nisi otrok...
A jaz bom vedno tvoja mati.

O moj Bog, naredi da bo prav,
naj ne bo mi žal.
Vzami mi srce,
naj duša ne umre.
Naj cvet se posuši,
izmučen od strasti.
Daj vzami ga nazaj,
ker ljubim ga še zdaj.

Izbriši vse sledi,
odnesi vse smeti
iz shrambe najinih poti.
Vzami vse noči
in tiste srečne dni,
neznanih cest oblak,
me odpeljal je v prepad
kjer čaka me propad.

V hladni senci mogočnega mangovca
razmišljam, mi duša…telo počiva,
pogled…oko,
mi srce
na Tadž Mahal, dekleta…žene
v jezeru uhaja,
so kot boginje voda v sarijih barv mavrice,
kot glas zvonjenja kristala
je njihov smeh, je kot lepota jezera,
polnega belih cvetov lokvanja,
polna vonja mladega življenja;

in vsak večer, ko me tema zaslepi,
razmišljam o smrti in zdi se mi,
da smrt ni nič drugega
kakor prihod noči,
minljiva, trenutni preblisk in ne izginotje.

Vsi se peljemo po cesti življenja.
Enkrat je ravna, drugič ovinek.
Ko je pregledna - hitimo, letimo.
Ko je zamegljena, vemo - bo šlo mimo.

Najtežje je, ko gužva na cesti.
Velikokrat se nam grozno mudi.
Želimo si le čim hitreje do cilja
brez uvidevnosti - ,,kaj drugi me briga?''

Slepo naravnost, v ovinek z ,,elanom,,
Nepregleden - ni hudo, saj sem ,,dirkač,,
In, ko naenkrat pred nami ovira -
potrpljenje izgubljeno, prehiteva lihač.

Češnje cveto, dudek obira jabolka.
Regica reglja, grunt se podira.
Ha, ha, ha, krave mukajo....

a je lepa pesmica za začetek????
Znam boljše:)))
Na gruntu je Gruntovčanka čepela!!!

Med vsemi odnosi med ljudmi je verjetno prijateljstvo
najbolj zapleteno, nenavadno, težko ga je najti,
težko obdržati in od vseh nam ponuja največ.
Govorim kot ženska, katere življenje je bilo v veliki meri
osredotočeno na prijatelje in odvisno od njih –
ženska, ki je čut pripadnosti naslanjala na trajanje
prijateljstva. Ko se ozrem na svoje življenje,
ugotavljam, da so vse od mojih zgodnjih dvajsetih
let prijatelji povezujoča nit – vez s tem, kjer sem, kjer sem
bila in kamor sem namenjena. So moja potreba,
včasih moja blazina, včasih moji zaupniki. Spravljali
so me v smeh, me ganili do solz, me prizadeli,
mi pomagali in me spremenili. Nenavadno, da sem
imela tako srečo.

(Laureen Bacall, v knjigi »Zdaj«. Iz zbirke V dar in spomin, Helen Exley, Ljubljana, 2002.)

Danijela Premzl

Spet družba iz slo-chata smo se domenili,
pri Manci da bomo se skupaj dobili,
kjer na Dolenjskem Kočevska poljana ,
tamkaj bo družba vsa njena izbrana...

Vasica je obdana, naravnih lepot,
si potok Radešca utrl je pot,
krasijo jo hribi, sončna poljana,
malce iskana, premalo nam znana...

Nas vabi že miza, polna dobrot,
ko slavljenka Manca, si poje smejoč...
Njen praznik življenski, se par zavrti,
ob zvokih harmonike, sredi vasi.

Morje, udarjanje valov ob obalo,
vonj po slanem, prijetnim.
Visoko nad gladino galebi,
ki z naglim spustom opozarjajo na sebe...

A sonce žge, zareže se globoko v kožo.
Rahel veter je le obliž na bolečino...
ko pordečela koža prosi hlad,
lesketajoće morje pa vabi, vabi.

Rad bi segel v morje, poiskal zvezdo,
takšno pravo, ki bi jo vzel in gledal,
školjko, ki poje pesem, odmev preteklosti,
Ježka, ki je majhen, pa se ubrani pred vsemi...

Moja sanjska dežela
je preprosta,
a kljub temu neizmerno lepa.
Vanjo vstopiti pa nikakor ni preprosto –
zvijačno srce in srce, ki je mlačno,
nikdar ne bosta okusili
njene sladkosti.
Ta dežela kraljestvo je vseh čednosti.

Danijela Premzl

Pridejo dnevi,
ko se na videz
nič ne zgodi.
Vse se odvija
po naših predvidevanjih.
Morda se nam zazdi,
da ni kaj spremeniti
v tej ustaljeni
utečenosti.
Pridemo v skušnjavo,
da bi se kar toku prepustili,
ker smo že utrujeni.
Kaj vse nas bremeni…!
Ta, ki nam najbolj vztrajno
podstavlja polena pod noge,
pa smo največkrat kar mi sami.

Danijela Premzl

Kada dođe tuga i bol na dušu legne,
tad je srcu teško, tada suza krene.

Bolan ležiš u postelji, oko tebe prijatelji.
I ja bi bila, kad bi mogla, dotakla se
srca tvoga, čarobnom te rukom
dirnula, tijelo tvoje ozdravila.

Ti mirno spavaš a zora već rudi,
ko anđeo, u zlatnom jutru, pored
tebe stoim, gledam tijelo izmučeno
slutim, oh Bože! Kako se bojim.

Poznam tiha stanja trave,
zelene tišine in gibe ličinke,
ko vzleta metulj iz svoje bube
in roso, ki jo pijejo nevidne
pisave rož z njegovih kril.

Poznam veter, ki pleše po polju
in plimo vode brez obraza in spomina.
Poznam domove planjav,
obzidane s žgočim soncem,
še nerojene in neoblikovane sadeže,
ki jih nosi dež na zbolelo setev
in razpokano zemljo.

Vzljubile so te moje sanje,
ko mi v mehkih kretnjah
polniš fuge in se ugrezaš,
brizgaš me in znočiš
med pozibavanjem trave.
S senčno praprotjo
mi obraščaš poželjivo telo
in hladiš mačko
s pločevinaste strehe v meni.

Glas dežja pada na uho
in pušča sledi deročih rek
na ženskem dekolteju.
Besede zelenega vonja,
zveni, polni pomenov,
sanjam kraguljčke v daljavi,
svileno vznemirjanje
potopljeno pod lubje kože.
Razdeljena je nežnost juter,
odžejane noči s sladkim mlečkom,
pomiritev trpkega okusa.

Pajkovka s križem,
muha v kokonu mreže.
Lovec in žrtev.

Nadležna muha
brenči okoli ušes.
Ne prenesem več.

Osata pošast –
Črno-rumeno želo.
Lepota groze.

Pogled obada
na mehko, vlažno kožo.
Zanesljiv napad.

Bogomolka žre
svojega lastnega moža.
Usoda moških.