Je cesta ki gre,
ko pot se ustavi.
Je dan ki še sme,
ko noč se spat spravi,
zažareti zame,
ki majhen sem cvet,
pokazati le zame en pravi nasmeh.

Je svet, ki vrti se,
ko vesolje umira.
Je sreča, nekje še,
ki žalost stran spira,
le zame nebesa nekje so odprta,
ko vrata so drugim že zdavnaj zaprta.

Nekoč in nekje,
bom še jaz zažarela,
v noči srce,
bom nekdaj še uspela
pustiti človeku, ki ve kaj je prav -
ki nikdar, nikoli ne bo me izdal.