On dan sem srečal sebe.
Bil sem v črni obleki,
s klobukom na glavi,
stal sem na robu brezna, tako nevede,
pogled moj je bil
brezbarven…neizrazit,
zamaknjen, zazrt v daljavo.. temo,
tja nekam, v bodočnost.
Svetloba teme z neba
me je oblivala, mi dajala
nek poseben, čaroben videz,
ves bled sem bil v obraz,
oči so v plamenih mi žarele,
v sedanjosti pregrešne,
v preteklosti požrešne…nepotešene.
Stopil sem do sebe
z namenom, da se pogovorim s seboj,
da ugotovim dejansko stanje, kaj je z menoj,
zakaj sem tukaj, sam s seboj,
kje so ostali,
so res odpotovali
v svet svoj neznan in tam ostali.
Vem, ne bo jih več nazaj,
sam sem in on z menoj,
moj drugi jaz,
z njim bom še dolgo, vse do takrat, ko pride čas,
ko spet srečal bom nekoga, ki sam je kot jaz,
odpotoval bom kot oni pred mano,
vede se bom z roba brezna potopil v večno pozabo. |
Svetloba teme...
Prispeval/a: jože.k dne sreda, 30. julij 2008 @ 14:51 CEST
Malce se ozri naokoli..spodaj sem nekaj napisal, z željo, da najdeš delček sebe, v tej pesmi, prejmi lep pozdrav ! Mogoče le, da je zbirka mojih pesmi že natisnjena, ter izdana....
Mislim na Nova pot....
Jože