Poznam tiha stanja trave,
zelene tišine in gibe ličinke,
ko vzleta metulj iz svoje bube
in roso, ki jo pijejo nevidne
pisave rož z njegovih kril.

Poznam veter, ki pleše po polju
in plimo vode brez obraza in spomina.
Poznam domove planjav,
obzidane s žgočim soncem,
še nerojene in neoblikovane sadeže,
ki jih nosi dež na zbolelo setev
in razpokano zemljo.

Poznam zlate potešitve juter
in radosti večerov, ki se jim izročam
kakor odprta knjiga, ki jim stran utripa čas.
Poznam nepremagljivo hrepenenje
spomina, ki postane mera veselja
ob preštevanju obrazov, ki so prinašali
veselje čez prag mojega doma.
Poznam dež, ki mi je umival šipe,
ko so mi najdražji in vrstniki umirali.

Poznam vračanja med srčne nevihte,
kapljice dežja, ki so nekdaj prasketale
skozi borove iglice in šumenje listja,
ko je odhajalo poletje in prihajala jesen.

Zaupam svojemu spominu,
da me bo našel tam, kjer leži zemljevid,
na katerega je življenje zarisovalo
čakre, ki so odpirale pretoke energij,
da sem s kroženjem telesa lahko
naredila mavrico in spletla most
med mojo in njegovo palubo srca.

www.tatjana-malec.si