V hladni senci mogočnega mangovca
razmišljam, mi duša…telo počiva,
pogled…oko,
mi srce
na Tadž Mahal, dekleta…žene
v jezeru uhaja,
so kot boginje voda v sarijih barv mavrice,
kot glas zvonjenja kristala
je njihov smeh, je kot lepota jezera,
polnega belih cvetov lokvanja,
polna vonja mladega življenja;
in vsak večer, ko me tema zaslepi,
razmišljam o smrti in zdi se mi,
da smrt ni nič drugega
kakor prihod noči,
minljiva, trenutni preblisk in ne izginotje.
Kajti vse, kar me je obdajalo pred mrakom,
bo nova svetloba jutra spet razkrila
in nič ne bo izgubljeno.
Vse malenkostne stvari me bodo čakale:
vsa ta drevesa, stezice, pesmi in ljudje,
ki me s čudakom naslavljajo,
gledajoč me s sluhom…vonjem, ne z očmi.
Spet se bo vse to z novo svetlobo porodilo,
le veter pustinje bo enako narahlo
vodi jezera ponagajal, jo ljubil,
barve sarijev, žlahtnost deklet..žena v globine temno zelene utiral,
a senca mogočnega mangovca,
ona bo večna.
V hladni senci mogočnega mangovca
