Ti si moja luč,
Ti moja si rešilna bilka,
ti mi daješ moč,
da prestanem noč.

Ne vem, ne kod ne kam,
orientacijo zgubim,
v krogu se vrtim,
v kaos se potopim.

Prebujam se iz nežnega spanca…
Duša umirjeno zaplava
v sivino zimskega jutra.
Korajžno vstopim
z odprtim srcem, polna pričakovanj
v mračen novi dan…

Žarki prebujajočega sonca
segajo v globino moje duše,
obraz mi boža sapica vetra,
šepetajoč ob tem pesem obstoja.
Prikrade se mi nasmeh,
korak postaja lahkoten,
oči zažarijo kot ogenj.

Jutro, podalo si roko novemu dnevu.
Jezero se je vzdramilo v tvojem objemu.
Muljno blato je skozi zaveso planktona
pobožala medla svetloba in blagohotno napojila koren.
Listasta preproga na gladini
je zasijala v soju bisernih kapljic,
venčasta glavica se je razprla v razkošen cvet.
Deviška belina je zadrhtela
v simfoniji novo prebujene lepote
in razkošno ozaljšala jezersko gladino.

Razvodenela je podoba akvarela.
Kot bi se razjokalo opno neba.
Riše solze po obrazu.
Poglablja gube.
Vohljajo me nozdrvi kamele.

Boža me šum vetra po stegnenici.
Koliko metafor je v meni,
a ljudem se kažejo prazni listi.
Kličejo vrača iz Afrike,
ki bo priklical Hendersonov dež
in mi razmočil obraz.

Prišlo je že zdavnaj.
Zapisalo se je v gene življenja.
Iskala sem ga.
Iskala sem ga ves čas.
Nenehno sem ga iskala - drugje, daleč, visoko, globoko...
Nisem ga prepoznala,
a je bilo tu, zame, ves čas.
Bilo je tu od nekdaj.
Tako vsakdanje, da sem ga spregledala.
Tako očitno, da ga nisem videla.
Tako preprosto, da ga nisem prepoznala,
čeprav sem ga imela v rokah.
Ves čas, že dolgo, od nekdaj.

Kot zarja jutranja dišiš,

na lica rdečico rišejo ti sanje,

kot morje dihaš, mir dehtiš.


Diham tvoj izdih

v toploto se zavijam,

z dotiki pijem svoj navdih.

Omahnilo telo mu onemoglo,
oči hotele so da spregovorjo,
z rokami le še oprijel se vrat,
kdor koli, življenje imel je rad...

Utrujeno srce v bolezni je klonilo,
zastal mu dih je, odprete so oči,
morda želel pogledati le še nebo,
mu duh odplaval, negibno je telo...

Mogočen val, ki je zalival tempelj,
se je umaknil,
poniknil v globoko in mirno gladino.
Tempelj.
Veličasten, skrivnosten, božanski.
Izpolnil je svoje poslanstvo.
Ohranil je, kar je nosil v sebi.
Bistvo.
Zaklad.
Bisernico, ki se je odprla.
Dolgo skrit biser je prost.
Varovan s svojim magičnim sijem.
Sije.
Osvetljuje pot.
Smisel, namen in način.
Vse je jasno.

Hladna zimska noč je bila.
Mesec je svetil na pot
Na poti se je igral z najinimi sencama,
ki sta se premikali, hodili...
Brez besed sva stopicala,
drug ob drugem,
topli sta bili le dlani.
Toda prišel je dan
tisti, ki naju je ločil,
še bolj hladen od noči,
čeprav sredi poletja.
Tudi senca mesečine je izpuhtela.

V večnost bom odšel,
neumnostim svojim se bom smejal,
ker vedel nisem, bom dejal,
da vse lahko že prej bi znal.

Sem se sekiral in nerviral,
ker sestavljenke nisem videl ,
da iz nje sliko bi naredil
in življenje svoje si sestavil.

Po polju sem hodil, sem mak si nabral
so rekli policaji, da ta ni ta prav,
sem mogel ga vrnit, so vsega pobral
pa zraven še nekaj, o zaporu dodal.

Oj, mak ti preljubi, kako si mi drag,
te ne bi zamenjal za noben drug tobak
saj nisi sam kriv, če si res tak,
da treba te je skrit, to ve danes že vsak.

Vse, kar je bistvenega, že imaš.

Odpri oči, zaglej se v to bogastvo,
ki hodi, da hodi mimo tebe,
da, mimo tebe in ti mimo nje.

Ustavi se, vzemi si čas,
tam je, tvoja sreča,
na dosegu roke tvoje
in ti to veš in ljubiš
in še kar hrepeniš.

Vidim te, pa ne vem...
Si to ti ?
Slišim glas...
Je tvoj ?
Berem tvoje sporočilo,
Si ga napisala ti ?
So to tvoje misli, želje ?
Včasih mislim da nekdo laže..
da si nekdo drug...
ti, računalnik !

Nekje v daljavi,
daleč proč čaka.
Čaka jutrišnji dan,
mavrico po dežju,
prijeten sončni žarek,
toplo besedo, nasmeh...
pričakuje poslednji obisk,
potem bo odšla...

Ko bom to,
kar si želiš,
bom jaz,
bom ti.

Ko boš to,
kar si želim,
boš jaz,
boš ti.

Ko bova vse,
kar sva lahko,
bova Bog,
bova vse.

Bil je sneg
in bil bo potem,
ko se spremeni
v ognjene trave
in samote odsotnosti.

V storžih smrek slutim
tisti pritajeni smeh vetra,
ki osiplje kaplje,
da dobe nove začetke.

Spočila si se
na steklu okna,
puhasta snežinka.
Dih topline
orosi šipo,
obvisiš razmazana,
z raztrganim telescem.
Potočkasto se spojiš
s toplo dlanjo.

potiho se prikradeš v
očrtane misli
pretrgaš prepredeno
pajčevinasto zamreženost

prebudiš me v jutro
zalezeš se v mojo kožo
obarvaš me z modrino
jasnine neba

Pritajeno se
prikradem
v dih jutra.
Prisluškujem.
Obujem se v neslišno.
Podrsavam
po vijugastih
stopinjah tišine.
Zaleze se mi
v podkožje.
Ugnezdim se
v postlanih sanjah.

Hladna roka
stiska mi srce,
da izcedi v čas,
da ohladi
in vse zatre.

Ti gledaš,
zadovoljno, ti je prav,
ni ti mar,
da brez srca
senca bom postal.

Čakal bom,
da se srce ustavi,
tebi hvala,
nič nisi dala,
konec sestavi.

Prijatljev kup zdaj tu domuje,
piše pesmi včasih še prebira,
sem ter tja morda še komentira,
ko zkozi pesem, misli pot si utira....

Morda ljubezen verze piše,
boleče izkušnje riše, jih naslavlja,
spet drugemu je sreča, jo pozdravlja,
ko nekdo osamljen se od nje poslavlja...

Živali slačijo kožo,
predejo volno
in pripovedujejo basni
o človeku iz črkojedkih besed.

Kocke so premešane,
veter je upihnil svečo,
da ni videti ljudi.

S pogledom na živali
misliš o ljudeh,
ki so vpisovali
v zlato knjigo
svoje nadležne teorije
in kazali sončnicam
papirnate zmaje.

Čutim te v ledu,

v ledeni pravljici

glas tvoj odmeva,

v meni se izgublja;


me k sebi vabiš,

iz modrin kličeš..

ledenih kristalov,

iz desetine obrazov;