Omahnilo telo mu onemoglo,
oči hotele so da spregovorjo,
z rokami le še oprijel se vrat,
kdor koli, življenje imel je rad...

Utrujeno srce v bolezni je klonilo,
zastal mu dih je, odprete so oči,
morda želel pogledati le še nebo,
mu duh odplaval, negibno je telo...

Mogočen val, ki je zalival tempelj,
se je umaknil,
poniknil v globoko in mirno gladino.
Tempelj.
Veličasten, skrivnosten, božanski.
Izpolnil je svoje poslanstvo.
Ohranil je, kar je nosil v sebi.
Bistvo.
Zaklad.
Bisernico, ki se je odprla.
Dolgo skrit biser je prost.
Varovan s svojim magičnim sijem.
Sije.
Osvetljuje pot.
Smisel, namen in način.
Vse je jasno.

Hladna zimska noč je bila.
Mesec je svetil na pot
Na poti se je igral z najinimi sencama,
ki sta se premikali, hodili...
Brez besed sva stopicala,
drug ob drugem,
topli sta bili le dlani.
Toda prišel je dan
tisti, ki naju je ločil,
še bolj hladen od noči,
čeprav sredi poletja.
Tudi senca mesečine je izpuhtela.

V večnost bom odšel,
neumnostim svojim se bom smejal,
ker vedel nisem, bom dejal,
da vse lahko že prej bi znal.

Sem se sekiral in nerviral,
ker sestavljenke nisem videl ,
da iz nje sliko bi naredil
in življenje svoje si sestavil.

Po polju sem hodil, sem mak si nabral
so rekli policaji, da ta ni ta prav,
sem mogel ga vrnit, so vsega pobral
pa zraven še nekaj, o zaporu dodal.

Oj, mak ti preljubi, kako si mi drag,
te ne bi zamenjal za noben drug tobak
saj nisi sam kriv, če si res tak,
da treba te je skrit, to ve danes že vsak.

Vse, kar je bistvenega, že imaš.

Odpri oči, zaglej se v to bogastvo,
ki hodi, da hodi mimo tebe,
da, mimo tebe in ti mimo nje.

Ustavi se, vzemi si čas,
tam je, tvoja sreča,
na dosegu roke tvoje
in ti to veš in ljubiš
in še kar hrepeniš.

Vidim te, pa ne vem...
Si to ti ?
Slišim glas...
Je tvoj ?
Berem tvoje sporočilo,
Si ga napisala ti ?
So to tvoje misli, želje ?
Včasih mislim da nekdo laže..
da si nekdo drug...
ti, računalnik !

Nekje v daljavi,
daleč proč čaka.
Čaka jutrišnji dan,
mavrico po dežju,
prijeten sončni žarek,
toplo besedo, nasmeh...
pričakuje poslednji obisk,
potem bo odšla...

Ko bom to,
kar si želiš,
bom jaz,
bom ti.

Ko boš to,
kar si želim,
boš jaz,
boš ti.

Ko bova vse,
kar sva lahko,
bova Bog,
bova vse.

Bil je sneg
in bil bo potem,
ko se spremeni
v ognjene trave
in samote odsotnosti.

V storžih smrek slutim
tisti pritajeni smeh vetra,
ki osiplje kaplje,
da dobe nove začetke.

Spočila si se
na steklu okna,
puhasta snežinka.
Dih topline
orosi šipo,
obvisiš razmazana,
z raztrganim telescem.
Potočkasto se spojiš
s toplo dlanjo.

potiho se prikradeš v
očrtane misli
pretrgaš prepredeno
pajčevinasto zamreženost

prebudiš me v jutro
zalezeš se v mojo kožo
obarvaš me z modrino
jasnine neba

Pritajeno se
prikradem
v dih jutra.
Prisluškujem.
Obujem se v neslišno.
Podrsavam
po vijugastih
stopinjah tišine.
Zaleze se mi
v podkožje.
Ugnezdim se
v postlanih sanjah.

Hladna roka
stiska mi srce,
da izcedi v čas,
da ohladi
in vse zatre.

Ti gledaš,
zadovoljno, ti je prav,
ni ti mar,
da brez srca
senca bom postal.

Čakal bom,
da se srce ustavi,
tebi hvala,
nič nisi dala,
konec sestavi.

Prijatljev kup zdaj tu domuje,
piše pesmi včasih še prebira,
sem ter tja morda še komentira,
ko zkozi pesem, misli pot si utira....

Morda ljubezen verze piše,
boleče izkušnje riše, jih naslavlja,
spet drugemu je sreča, jo pozdravlja,
ko nekdo osamljen se od nje poslavlja...

Živali slačijo kožo,
predejo volno
in pripovedujejo basni
o človeku iz črkojedkih besed.

Kocke so premešane,
veter je upihnil svečo,
da ni videti ljudi.

S pogledom na živali
misliš o ljudeh,
ki so vpisovali
v zlato knjigo
svoje nadležne teorije
in kazali sončnicam
papirnate zmaje.

Čutim te v ledu,

v ledeni pravljici

glas tvoj odmeva,

v meni se izgublja;


me k sebi vabiš,

iz modrin kličeš..

ledenih kristalov,

iz desetine obrazov;

Napisal rad lepo pesem bi,
iskal kje moja zvezda zdaj žari,
morda želel bi videti še raj,
ko prideš tja, več ni poti nazaj...

Občutiti želel ljubezni bi toplino,
pregnala mraz bi mi, to hladno zimo,
da zacvetele ponovno rože bi vabljive,
čeprav na kratko, čas njihov hitro mine...

Zdelo se mi je,
da živim v grozdu,
ki čaka jesen.

Počutim se,
kot bi me senca
trtnega lista varovala,
da ljubezen ptice
do mezenja
ne izkljuva grozdu obraz.

Pod masko se skrivaš, kot ponavadi,
a kaj, če se morem tega navaditi.
Razumem razloge in to mene vodi.
Čeprav zaskeli in zaboli,
da je toliko te resnične laži.
Da prav sem jaz tista, ki ji ne zaupaš.
Čeprav, kar naenkrat brez mene obupaš.
Ta obup ni samo tebe zadane,
tudi mene razjeda, tudi mene pohabi…
Ne, nisem "vila", še manj pa "boginja".
Prepuščam to vlogo vsem tem, ki jim sodi.

V dno duše čutim

tvojo samoto, vem,

da ti solze polzijo,

tudi moje oko je rosno;


noči ne spiš, svetle

zimske, samote polne

kričeče teme..more,

vem, to mori tudi mene;

V belini snežni si tiho tekla,
kot mrtva da si, le tam spodaj
v temni globini, tvoji notranjosti
si bila še živa…počasi ugašajoča;

občudoval..božal sem te s pogledi,
vso odeto…okovano v led…..sneg,
z mislijo, žarki sonca sem bil v tebi,
bil sem tvoja struga ledena, tvoj breg;

Nedeljska jutra obožujem,
se v njih lenobe poslužujem,
pred računalnikom sedim,
kavo srkam in v internet strmim.

Naslovnica 24 ur.com
stojnica nesreč je in gorja,
zgodbe strašne na prodaj ima,
da moje srce v grozi trepeta.