Živali slačijo kožo,
predejo volno
in pripovedujejo basni
o človeku iz črkojedkih besed.

Kocke so premešane,
veter je upihnil svečo,
da ni videti ljudi.

S pogledom na živali
misliš o ljudeh,
ki so vpisovali
v zlato knjigo
svoje nadležne teorije
in kazali sončnicam
papirnate zmaje.

Izropana in iztrošena
imaš potrebo,
da se okrepčaš,
da te dobra roka
umije in očisti.

Veter naj potegne,
ko dež spljuska ceste
in izpere kamenje¸
v tem brezobličnem času
tvojega obraza.

Za otroke brez zobovja
so silikonske dojke med čeljustmi
mati brezumja, o domovina,
zalepljeni žvečilni gumi
na mesto ljubezni.

Zeleno pobočje grize
smrekovi prelec
Lymantria monacha,
ki se zapreda
med upanje in sanje,
med tvoje zelene ljudi.

Kako bo plosko stopalo
obulo čevelj,
ki je žara pepela?

Kako bleščeče so strehe
in kako neumljiva je
hiperaktivnost, trzanje,
opletanje z rokami,
obračanje oči,
gledanje v strop
strmenje v elipse par
iz lonca pod pokrovko,
polnega vrele vode,
ki piše in riše po zraku
nečitljive sodbe
in slavi sekularnost.

O domet predvidljivosti,
žvižganje v temo,
izžvižganje dejanj brez cilja,
morje se dviga, nevihta se bliža,
pljujemo z Angelom uničenja
po velikem morju brez pristana.
Prepuščeni smo občutku,
ki ga rojeva slutnja nevidne prihodnosti.

www.tatjana-malec.si Poezija absurda II.