Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Silikonske_Dojke_Zivali

Silikonske dojke torek, 13. januar 2009 @ 11:34 CET Uporabnik: Tatjana Malec Živali slačijo kožo, predejo volno in pripovedujejo basni o človeku iz črkojedkih besed. Kocke so premešane, veter je upihnil svečo, da ni videti ljudi. S pogledom na živali misliš o ljudeh, ki so vpisovali v zlato knjigo svoje nadležne teorije in kazali sončnicam papirnate zmaje. Izropana in iztrošena imaš potrebo, da se okrepčaš, da te dobra roka umije in očisti. Veter naj potegne, ko dež spljuska ceste in izpere kamenje¸ v tem brezobličnem času tvojega obraza. Za otroke brez zobovja so silikonske dojke med čeljustmi mati brezumja, o domovina, zalepljeni žvečilni gumi na mesto ljubezni. Zeleno pobočje grize smrekovi prelec Lymantria monacha, ki se zapreda med upanje in sanje, med tvoje zelene ljudi. Kako bo plosko stopalo obulo čevelj, ki je žara pepela? Kako bleščeče so strehe in kako neumljiva je hiperaktivnost, trzanje, opletanje z rokami, obračanje oči, gledanje v strop strmenje v elipse par iz lonca pod pokrovko, polnega vrele vode, ki piše in riše po zraku nečitljive sodbe in slavi sekularnost. O domet predvidljivosti, žvižganje v temo, izžvižganje dejanj brez cilja, morje se dviga, nevihta se bliža, pljujemo z Angelom uničenja po velikem morju brez pristana. Prepuščeni smo občutku, ki ga rojeva slutnja nevidne prihodnosti. www.tatjana-malec.si Poezija absurda II. Komentarji (3) www.pozitivke.net