Nekje v daljavi,
daleč proč čaka.
Čaka jutrišnji dan,
mavrico po dežju,
prijeten sončni žarek,
toplo besedo, nasmeh...
pričakuje poslednji obisk,
potem bo odšla...

Nekje daleč umira,
umira v pričakovanju,
za nedosegljivimi željami,
pričakovanju stiska rok
poslednjem objemu
da bi videla svoje,
tiste, ki jim je podarila,
korenine, življenje...

In ko jih je rodila je upala,
želela, dala ljubezen,
zdaj tresočih rok,
bledega obraza,
odhaja iz nje življenje,
ob sliki dragih umira pogled,
jo tišči v prsih, v srcu,
si želi le umreti...