Omahnilo telo mu onemoglo,
oči hotele so da spregovorjo,
z rokami le še oprijel se vrat,
kdor koli, življenje imel je rad...

Utrujeno srce v bolezni je klonilo,
zastal mu dih je, odprete so oči,
morda želel pogledati le še nebo,
mu duh odplaval, negibno je telo...

Prihaja dan slovesa mu naproti,
bo rodna gruda mu poslednji dom,
ko zajokale breze bodo še topoli,
se mu priklonil bo mogočni bor...

Žaluje češnja v maju vsa v cvetju,
pred domačijo je še pes obmiroval,
neučakan pričakuje, vse zaman,
gospodarj odšel,to bil mu zadnji dan....

Le svežih rož mu dajte prinesite,
na pot njegovo prehojeno se ozrite,
bo vsak od nas deležnega tega dneva,
ko grob mu dom bo, žalostinke speva...