|
||||||
|
|||||||
Bil je sneg
in bil bo potem,
ko se spremeni
v ognjene trave
in samote odsotnosti.
V storžih smrek slutim
tisti pritajeni smeh vetra,
ki osiplje kaplje,
da dobe nove začetke.
Vrnem se tja,
kamor sedanjost hoče,
da srečam z očmi kraj,
ki je izgubil luči.
Selil se je z mehkim
odhodom v noč.
Pogled zdrsne
kot kaplja rose v odsev,
ki se bo talil
v ledeni roži
na okenskem steklu
kot zakaj nebivanja
v bivanju.
Moj čas ima
notranje oko,
ki vidi kar je bilo
v tistem kar bo.
Trenutek sedanjosti
se upira tišini prihodnosti
in se pretvarja v spomin.
Skoraj nedoumljivo je,
da še drhtijo iglice smrek,
ki so skrile mladost
v zelene plamene.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Jezersko_Samota_Pogled
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
