"Veš, koliko življenj bi lahko rešili, če bi uporabljali znanje, ki nam je dano od prednikov!"

Gandhi

Za Vesak, to je čas bikove lune so podani načrti za celo leto. V maju, 2004 je bil v tem času lunin mrk, ki je osvetlil Azijo in videlo se je, da bo potrebno veliko humanitarnega dela, na področju osvetljenem z eklipso. V Primorskih novicah, 27.12.2003 sem natančneje preučila dogodke za leto 2004. Napovedala sem, da se bo gladina morja dvignila, huda neurja in motnje v monsunih v Aziji, lahko pričakujemo tajfune. V južnih državah, ki so izpostavljene oceanom, bodo velika neurja ( razburljivo delovanje lune, v času Veseka).

Na podlagi raziskav se je bolj videl dvig morja, ter poplave, kot pa potres sam, saj potres sam ni prinesel smrti, vendar je bil to dvig oceana in neurja. Cunami se pokaže z istimi kazalci, kot katastrofalno vodno neurje.



To so videli tudi astrologi iz območja, predvsem indijski astrologi, a tudi njihov glas ni bil v celoti uslišan. Tako lahko sama vidim katastrofo, tudi napišem, vendar več kot to težko naredim. Kot astrolog v državi, ki sploh ne priznava astrologije imam bolj malo možnosti, da bi kogarkoli lahko obvestila. Lahko bi se seveda še natančneje videlo, kje, koliko ljudi, kdaj…Vsako dogajanje na zemlji bi se dalo opisati. Vendar za to bi bil potreben svetovni astrološki svetovalni center, ki bi opozarjal na nesreče.

Po vsem svetu, še posebno pa v Nemčiji, kjer se je rodil, bodo letos s številnimi prireditvami zaznamovali Einsteinovo leto. Povod zanj je 100. obletnica njegove posebne teorije relativnosti ter 50-letnica znanstvenikove smrti. Leta 1905 je namreč takrat 26-letni Albert Einstein v vodilnem nemškem časniku za fiziko Annalen der Physik objavil članek, v katerem je predstavil posebno teorijo relativnosti, katere del je tudi njegova najbolj znana formula E=mc2. Uradni začetek prireditev ob Einsteinovem letu bo danes v Berlinu.

Einstein ni slovel le kot odličen fizik, temveč tudi kot odrezav govorec. Tako je relativnost za laike razložil z besedami: "Ena ura z lepo punco mine kot minuta, toda minuta na vroči peči se zdi, kot da traja eno uro." Ena izmed njegovih znanih izjav je tudi, da je nacionalizem kot otroška bolezen - ošpice človeške rase.

Vedno politično angažiranemu Einsteinu, ki se je od 20. let minulega stoletja zavzemal tudi za cionistično gibanje, so leta 1952 ponudili predsedovanje Izraelu, a ga je zavrnil. Umrl je 18. aprila 1955, star 76 let.

Grad Školj je bil utrdba, ki ga je varovala plemiška vojska. Grad je na težko dostopnem kraju, zavarovan z obzidjem, v katerem so bile tudi strelne line in obrambni stolp, zavarovan je bil tudi s prepadom, dvižnega mostu pa ni imel. Grad je imel rov, ki je vodil k reki Reki. V gradu je bilo uskladiščeno vedno veliko orožja in hrane. Kmetje iz sosednjih vasi so gradu dajali desetino od svojih pridelkov, še prej pa so služili tlako. O prihodu Turkov so se ljudje obveščali s prižiganjem tabornih ognjev na gričih. Na slovenskih tleh je bilo okrog tiristo urejenih taborov. V okoliških vaseh pa so se ob turških vpadih kmetje bojevali z golimi rokami, saj jih ni nihče branil. Njihovo orožje so bile vile, kose, sekire in podobno kmečko orodje, ki pa ni veliko zaleglo v borbi zoper dobro organizirano in vojaško opremljeno turško vojsko. Turki so bili zelo primerni za ježo po strmem terenu, imeli so dobro pasmo majhnih konj. Vendar med tolpami, ki so hodile ropati v našo deželo, je bilo zelo malo pravih Turkov. Roparska krdela so v glavnem sestavljali pomuslimanjeni prebivalci Bosanskega pašaluka.

Na strmi prepadni steni na robu soteske nad reko Reko pri Famljah, nedaleč od Škocjanskih jam pri Divači, se dvigajo razvaline gradu Školj. Tu se je v davni preteklosti odvijala pretresljiva ljubezenska zgodba, o kateri še danes priča bršljanovo drevo, ki raste iz svojih močnih korenin in se vije s svojimi vejami ter razrašča po vsem obzidju gradu v obliki srca.

Do gradu sem se peljala po kolovozu, zaraščenem z drevesi. Ko sem se vozila skoz ta skrivnosten in mističen gozd, sem s svojimi čuti zaznala duh srednjega veka, kot bi se kolo zgodovine zavrtelo za nekaj stoletij nazaj. Ob kolovozu stojijo starodavne murve še iz časov, ko so v gradu gojili sviloprejke. Razvaline gradu visijo nad prepadom in se raztezajo v notranjost grajskega dvorišča. Zamižala sem in videla dvorjane, oblečene v svoja plemiška oblačila, ki so nosili ob sebi orožje kot priviligiran lovski pripomoček ter plemkinje s svojimi bogatimi krinolinami, ki se sprehajajo po dvorišču, varuje pa jih budna grajska straža. V rokah držijo svilene senčnike in svilene robce, na katerih je vtkano znamenje njihovega stanu. Nekatere grajske gospodične se v sencah pod drevesi učijo tujih jezikov, slikajo ali berejo zgodbe, druge vezejo in se živahno pogovarjajo. Iz grajskih soban je slišati glasbo, ki je bila vedno del plemiške samozavesti in družabnosti.

V nedeljo smo se z družino odpravili proti Šentjurju pri Celju na ogled jaslic, ki jih že štirinajst let v domači hiši postavljata oče Bernard in sin Janko Žličar. In res smo imeli kaj videti.

V kratkem pogovoru, mi je mlajši od Žličarjevih, Janko, povedal nekaj zanimivih stvari. Oče je jaslice izdeloval že v taborišču med drugo svetovno vojno. To veselje in pa seveda obilico rokodelske spretnosti je prenesel tudi na sina. Čeprav oče šteje že krepko čez sedemdeset pomladi, je še vedno zelo spreten in aktiven. Janko se rad pohvali, da jih pridejo snemati tudi iz televizije. In ravno na televiziji sem tudi izvedel za te lepe jaslice.

Jaslice so postavljene v šestih prostorih in letos obsegajo že več kot sto kvadratnih metrov. Za izdelavo sta potrebovala več kot šest traktorskih prikolic mahu, kamenja in zelenja. Izdelala sta preko sto petdeset lesenih hišk, veliko mostov, mlinov, žag, cerkva, gradov, tudi vode ne manjka, ter seveda veliko veliko število lesenih lutk, ki sta jih sama izrezljala. To niso samo jaslice, to je prava pravljična dežela. Vidimo tudi veliko število lučk, pravo električno omrežje na na majhnih lesenih drogovih, tudi slapov in tolmunov ne manjka. Za eliktrifikacijo sta uporabila več sto metrov kablov in žic.

Po šamanskem verovanju povezovanje z energijo kanarčka krepi moč glasu in petja. Z njimi se lahko bolj ali manj uspešno povezujete skozi vse leto.

Šamani so velik pomen pripisovali obrednemu petju in tisti, ki tega niso bili posebno vešči, so si okrog vratu, na področju grlene čakre, obesili ogrlico z vsaj tremi kanarčjimi peresci.

Menda ta vrsta ptic, ki sodi v družino ščinkavcev, izvira prav s Kanarskih otokov, vsaj tako meni Ted Andrews v svoji knjigi Govorica živali. Domačini s teh otokov pa so prepričani, da njih ime izvira iz besede carne, kar v španščini pomeni meso.

Preden so postali udomačene, živopisane žvrgoleče živalice, so bili kanarčki dolgočasne olivno sivo zelene barve z nekaj rumenkastega odbleska na krilih. Rejci so jih skozi stoletja s križanjem vzredili v žareče rumene, pa tudi rožnate, oranžne, rdeče ptiče in hkrati bistveno izboljšali kakovost njihovega prepevanja.

IMA VESOLJE SVOJ ZAČETEK IN KONEC ALI O USODI PESNIŠTVA NAŠE DRAGE TATJANE ? (1.del)

Nekoč me je moja draga prijateljica Tatjana prosila, naj poskusim napovedati "kaj se bo s planetom Zemlja zgodilo nekoč............ v daljnji prihodnosti, čez milijone let, recimo. Ali nas bo pogoltnila črna luknja in bomo dosegli veliko, neizmerno težnost? Zanima me kaj bo tedaj z mojim pesništvom!" Težko je odgovoriti na tako "oddaljena" vprašanja draga Tatjana, morda pa boš lažje razmišljala ob mojih prispevkih o skrivnostnih globinah vesolja in razvoju človekovih predstav o njem.

Zakaj obstoja in zakaj je vesolje takšno kot je? Ali ima svojo usodo? Kaj se resnično dogaja v teh za um težko dojemljivih globinah? Kako je nastajalo vesolje, kako je nastajala in nastala Zemlja? Ali obstojajo meje človekovemu spoznavanju? Kam nas vodi pot prihodnosti? Ali se bomo res stisnili v majhno gmoto, v kateri sta energija in čas neskončna, ali bo uspel človek obvladati sile vesolja in kot civilizacija živeti večno? Ali je res mogoče, da se bo čas nekega lepega dne ustavil ali celo začel teči nazaj? Ali res obstojajo črne luknje in kakšne so videti? Zakaj pomnimo preteklost in ne bodočnost? Kakšne skrivnosti se odkrivajo z raziskovanjem vesoljnih modrih globin?
Mnogo je vprašanj in ljudje se trudijo nanje odgovoriti vsak na svoj način, na vse mogoče načine poskušajo "odkriti" svojo prihodnost, svojo usodo. Tako kot ti in jaz draga Tatjana.

Veliko ljudi se na gomazeče žuželke odziva s pretiranim strahom ali gnusom. Nekateri celo trpijo za težko ozdravljivimi fobijami, povezanimi z njimi. Znanstveniki so razvrstili več kot 800.000 različnih vrst insektov, ki prebivajo na našem planetu. Torej nikakor ne moremo prezreti njihove pomembnosti, zato so svoje mesto našli tudi med živalskimi totemi. Njihovo vedenje, nagoni in nikoli popolnoma razumljeni arhetipski vzorci obnašanja so skozi zgodovino pogosto navdihovali človeštvo in šamane širom po svetu. S totemom mravlje in bogomoljke se radi povezujejo predvsem bušmanski vrači iz puščave Kalahari. Ponekod v Aziji veljajo za slastno in hranljivo beljakovin bogato poslastico.

Totem mravlje spodbuja marljivost, trud, vztrajnost, delavnost, pridnost ter smisel za red in disciplino. Z njihovo energijo se lahko bolj ali manj uspešno povezujemo skozi vse leto, akoravno je pomlad daleč najprimernejši čas.

Orlove zdravilne energije omogočajo krepitev vida, sluha, zob in čeljusti - Povezava z njim veča odgovornost, telesno in spolno moč ter krepi občutek varnosti - Ustvarjalcem podarja novo vizijo sveta po njihovi meri.

Vrači še zlasti cenijo energijo orla, ki naj bi prinašala razsvetljenje duha, zdravljenje in začetno iskro stvarstva. Čas za povezovanje s to veličastno ptico se razteza skozi vse leto, vendar zgolj v obdobju dnevne svetlobe.

Otroci orlov, vrači, ki so dobili svoje magijsko ime po tej ptici, in tisti, ki so se sposobni učinkovito povezati z njo, so izborni lovci in spretni letalci v višavju duhovnosti. Slovijo po svoji učinkovitosti, saj orlu skorajda nikoli ne spodleti zgrabiti svoj plen in ga uporabiti za hrano.

Irina H. Corten

Živali moči nam pomagajo pri soočanji z življenjskimi izzivi . . . The Shaman’s Path

Žival moči je duh divje živalske vrste, ki prihaja iz neobičajne realnosti, da bi nam podaril učenje, vodstvo in zaščito. Moč se v tem kontekstu ne nanaša na velikost ali fizično moč, temveč na znanje in modrost univerzuma, ki ga žival predstavlja. Med temi živalmi ni nobene hierarhije. Šamanistično gledano je metulj ravno tako močan kot orel, razlikujeta se samo njuni značilni funkciji. Domače živali so se zaradi njihove odvisnosti od ljudi oddaljile od narave in v tem živalskem kraljestvu moči praviloma niso predstavljene, čeprav obstajajo nekatere izjeme, kot je, na primer, konj.

Totem delfina uteleša moč diha, zvoka, harmonije, miline in inteligence. Njegova energija vsebuje igrivost, sočutje, ljubezen, iskrivo radovednost in pronicljivost. Skupaj s kiti spadajo med največje sesalce morja, čeprav še vedno obstajajo ljudje, ki mislijo, da gre pač le za velike ribe. Največji član družine delfinov je kit ubijalec, ki ponazarja vrednote potrpežljivosti in zvestobe.

Šamani poudarjajo pomembnost dejstva, do so si delfini prav v morju, zibelki življenja, ustvarili svoj dom. Voda namreč simbolizira ustvarjalnost, plodnost, strast in celo seksualnost. Predstavlja element vedrine življenja, novih sil in razsežnosti.

Totem delfina veliko prispeva k razvoju kreativnosti in odpira nove dimenzije rasti in spoznanj. Pomaga pa tudi pri težavah z dihanjem. Vrači obvladajo posebne tehnike t.i. "delfinjega diha", ki jih ponesejo v svetove onkraj običajne resničnosti. Podobne zvrsti dihanja prikličejo nenavadna stanja zavesti, spodbujajo divjo strast do življenja in odpravljajo težave na področju spolnega življenja. Hkrati izjemno blagodejno delujejo na telo, um in duha. Stres in napetosti v telesu na primer lahko sprostimo s posnemanjem brizgajočega diha, ki ga delfini proizvedejo med skokom nad morsko gladino.

Pričujoči tekst je povzetek in priredba izvirnega znanstvenega članka Sodobne teorije o sektantskem pranju možganov, objavljenega v lanski prvi številki družboslovne revije Teorija in praksa. Avtor članka Gregor Lesjak je doktorski študent sociologije religije na Filozofski fakulteti.


Nastanek hipoteze o sektantskem pranju možganov (brainwashing in cults) Lesjak postavlja v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v ZDA. Združevala je interpretacije razmeroma uspešnega in agresivnega novačenja starejših mladostnikov v nekonvencionalne komunske skupnosti. Svoj vrhunec je hipoteza dosegla v zatrjevanju izgube svobodne volje novaka/rekruta, ki naj bi se kazala v disociativnih motnjah, ki jih je mogoče opaziti pri prisilnem prepričevanju, miselni prevzgoji in indoktrinaciji v ujetništvu. Ta hipoteza napoveduje psihološko zmedo ali dezorientacijo v nekaterih izmed vmesnih stopenj procesa pranja možganov. Zgradba močno disociativne osebnosti naj bi spominjala na 'zombija' ali robota, med bedaste ali robotske disorientacije pa naj bi sodil srep pogled, nezmožnost končanja začetnega stavka in strašljiv nasmeh. V končnem stanju pa pranje možganov ljudi ne razstavlja, ampak jih sestavlja na nov in funkcionalno ustrezen način. Oseba z opranimi možgani je po tej tezi emotivno in duševno funkcionalna, dokler ne začne razmišljati o nepokorščini ali odhodu iz skupine. Takšna oseba nima nikakršnih nenavadnih fizičnih značilnosti, če ne upoštevamo njene nepripravljenosti za pogovor ali celo razmislek o določenih prepovedanih temah.

Kako uro vožnje severno od Mexico Cityja se nahaja Teotihuacan z znamenitima Sončevo in Lunino piramido. Teotihuacan je bil okoli leta 150 pred našim štetjem veliko naselje, versko in gospodarsko središče na tem področju. Med leti 1 in 250 našega štetja je bilo dokončano ceremonialno jedro z obema piramidama, ki sta bili takrat pobarvani rdeče.

Sončeva piramida je največja kamnita piramida iz predkolumbijskega obdobja v srednji Ameriki in tretja največja piramida na svetu

Po letu 450 je mesto s približno 200 tisoč prebivalci doživelo največji razcvet in v tem obdobju je bilo šesto največje mesto na svetu. Okoli leta 650 pa ga je uničil ogenj in po tem si iz ne prav jasnih razlogov ni več opomoglo, ljudje so se razselili v druga mesta. Padec mesta se ujema s 5. soncem njihovega svetega koledarja.

V poročilu 13. decembra 1984. leta je prestižni WASHINGTON POST objavil, da se Zemlja sooča z nenadnim upočasnjevanjem svoje rotacije. Kasneje, 25. julija 1988 članek v WALL STREET JOURNALU zapiše: "Zaradi česa Zemlja upočasnjuje … ni povsem razumljivo". US Naval Observatory in Jet Propulsion Lab zaključujeta, da se "Zemlja obnaša kot nezbalansiran pralni stroj" in da so nastala "nihanja v centrifugi". Še kasneje, v juliju 1990. leta, časopis OMNI MAGAZINE objavlja novico, da je bilo v dneh med 24. januarjem in 3. februarjem 1990. zabeleženo novo nenadno upočasnjevanje Zemeljske rotacije.



US Naval Observatory, ki vrši precizne meritve, poroča, da je novo upočasnjevanje še hitrejše kot je bilo za pričakovati. Avgusta 1991 NEW YORK TIMES komentira, da je "rotacijska hitrost Zemlje upočasnjena na v povprečju 1,4 tisočinke sekunde na vsakih 100 let."

Ali ste se že kdaj sredi teme znašli v neznanem prostoru, se izgubili in začeli hoditi v krogu, ko ste iskali izhod in ga niste našli? Zelo v težkem položaju se znajdemo, ko hodimo po težko prehodni, kaotični poti, na kateri se izgubljamo po zavitih stezah, morda med visoko pristriženim grmičevjem ali tudi sredi gozda brez kompasa, čez katerega ne vidimo ali ne vemo kam nas peljejo poti. Zgodi se nam, da stopamo po podzemnih temačnih hodnikih ali pa vstopimo v velik sklop hiš in parkov, zgrajenih oziroma raščenih tako, da ko vstopamo, ne najdemo več poti ven.

Labirinti niso obstajali samo na Kreti, v Egiptu in Angliji, po raznih gradovih in gotskih katedralah srednjega veka, najdemo jih tudi v
vsakdanjem življenju. Bistvo dandanašnjih labirintov ni v tem, da bi se izgubili, poti so natančno označene, zavoji in prehodi so dobro vidni, celo signalizirani, vendar pomembno je priti v središče. Bistvo je v tem, da se v življenju ne zavedamo, da smo vstopili v labirint in da je svet, ki nas obkroža v bistvu labirint, v katerem se bomo težko znašli.

Ko vstopimo v labirint življenja nam je zelo težko razumeti kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. V labirintu si ne znamo odgovoriti kakšen smisel ima naše življenje, zakaj se učimo, delamo, zakaj živimo, kaj je sreča. Kaj pravzaprav iščemo v labirintu, v katerega smo zašli.

V prejšnjih delih šole lucidnega sanjanja smo opisali kako z vajo pridemo to tega, da postanemo v sanjah zavestni. Sedaj bomo pa opisali več metod za preverjanje resničnosti v sanjah oz. preverjanja, če sanjamo ali ne.

Reality Checks

Cilj "reality checkov" (RC), preverjanja stvarnosti je, da nam v sanjah pomagajo doseči lucidnost. Z njimi lahko v sanjah preverimo, če sanjamo ali ne. Izvajajo se tekom dneva v čim večjem številu, da nam to postane rutina. Tako bomo RC izvedli tudi v sanjah in postali lucidni.

RCji so skoraj nujen element pri vsakih lucidnih sanjah. Ne samo, da preverjamo ali sanjamo temveč se z njihovo pomočjo tudi stabiliziramo in ohranjamo oz. dvigujemo lucidnost. RCje navadno naredimo takoj, ko postanemo lucidni (oz. prej, kot sredstvo za doseganje lucidnosti), nič pa ne škodi, če jih naredimo tudi med trajanjem lucidnih sanj.

Igram se naključja, po odpiranju iz prejšnjih misli iz Bhagavad- gite.

»Bhagavad-gita, poglavje Najzaupnejše znanje Stih 29, 9.29:

»Jaz nikomur ne zavidam, prav tako nisem proti nikomur pristranski. Do vseh sem enak. Toda vsakdo, ki Me služi z devocijami je Moj prijatelj, v Meni je in Jaz sem njegov prijatelj.«

Smisel besed: Nekdo lahko postavi vprašanje: »Če je Krišna enak do vseh in nobeden ni njegov poseben prijatelj, zakaj je potem posebej naklonjen bhaktam, katere Mu vedno transcendentalno služijo?«
Ali ni to diskriminacija? To je naravno. V tem materialnem svetu je človek lahko milosten do drugih, vendar je posebej naklonjen do svojih otrok. Gospod pravi, da je vsako živo bitje – b rez obzira, kakšno obliko ima – Njegov sin in zaradi tega vsakogar oskrbuje z vsemi življenjskimi potrebščinami. Gospodar je kakor oblak, ki izliva dež povsod, na kamen, zemljo in na vodo. Toda posebno pozornost posveča bhaktam. Takšne bhakte so tukaj opisane, bhakte se vedno zavedajo Krišne in zaradi tega so vedno transcendantalno utemeljene v Krišni. Sam izraz »zavest Krišne« ukazuje, da so osebe s takšno zavestjo živi transcendantalisti, utemeljeni v Njemu. Gospod tukaj jasno pove – mayi te: »Oni so v Meni«. Naravno, kot rezultat tega je: Gospod v njih. To je vzajemno.

To naj bi bil peti del, od Po Koroški od Zmaja. Številka pet. PRAVIJO človekova številka. Številka materije. Materializacije. Pentagram. Venomer sem imel pomisleke pri pentagramu. Materija - materializem. Marxov materializem? Se še spominjate tega znaka? Pentagram ali tudi zvezda? Ali mislite, da je bila naključno izbran simbol za (delavsko) revolucijo petokraka zvezda? Od Rusije, Jugoslavije, Kitajske, naprej. Nasprotje, kot draženje in kot vednost – kapitalu, cerkvi. Kako je cerkev bila proti peterokraki zvezdi. A oboji uporabljajo taisti simbol.
Te misli so same prišle. Da so tukaj, sedaj podane.

Časopisi prinašajo novico in PRAVIJO (pišejo), da se je Njegova svetost, XIV. Dalaj – Lama bsTan-'dzin rgya-mtsho, Jetsun Jamphel Ngawang Lobsang Yeshe Tenzin Gyatso, ("Holy Lord, Gentle Glory, Compassionate, Defender of the Faith, Ocean of Wisdom"), odločil, da se ne bo več reinkarniral. Tudi stare svete knjige Tibetancev o tem PRAVIJO, da je XIV. dalaj-lama zadnji dalaj-lama. Ali je tudi on izgubil upanje v tem svetu, da se bodo vsa živa bitja razsvetlila?

MAHASUKHASIDDHI: Tista, ki poseduje veščine Velike Blaženosti (She Who Possesses the Skills of Great Bliss) Tib., rnal-'byor-ma bde-ba dngos-grub chen-po, izgovorjava: Naljorma Dewa Ngodrub Chenpo

Od Bele Tare prejmem odgovore na moja vprašanja in molitev k Manjurishiju. Tara, hvala ti.

SURA 32



ES-SEDŽDA * SEDŽDA * AS-SAJDA * PROSTRACIJA * BOGOČASTJE * ČEŠČENJE
(Mekka, 30 ajet)

V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega!

1. Alif. Lam. Mim. 32:1 (32:1 Ti znaki so čudež Kur’ana, katero poznavanje pripada samo Allahu. 32:4 Glej K. Glej ajet 7:54.)
2. Objava Knjige – je brez sumnje v to - od Gospadarja Svetov.
3. Ampak govorijo: »Izmislil si jo je?« Nasprotno, ona je Resnica od Gospodarja tvojega, da opominjaš narod, kateremu ni prišel nobeden opominjevalec pred teboj, da bi se oni napotili.
...
23. Zares, dali smo Knjigo Mojzesu. Zato ne posumi v njegovo srečanje,
32:23 in naredili smo jo za Navodilo sinovom Izraela.
25. Resnično, Gospodar tvoj – On bo presodil med njimi na Dan Zadnje Sodbe o tistemu, o čemur so si nasprotovali.

Kur´an

»Drugi nasvet Bhimše: Kralj ima največjo obveznost do Boga. Takoj za tem stoji ravno tako pomembna obveza spoštovanja resnice. Resnica je najbolj sveto zatočišče, na katerem počiva celi svet.«

Uvod

V začetku avgusta sem imel dogovorjen pomenek z J. Prav butnil je, priplaval, s tisto vodo vame. Opozoril me je in priporočil na knjigo: POLJE. Ko sem ga ugledal, sem dobil občutek, da sva se že srečala. Sva bila stara znanca. Z njegovo filozofijo se v popolnosti ne morem strinjati. Čeprav je po bistvu filozofija neubijanja. S čimer se tudi jaz strinjam. Ker to je tisto in isto, kar se je že dogajalo. Se izjalovilo in spridilo v različne revolucije, različne oblasti, tekom stoletij. Prešel sem to, ta razmišljanja, iz mladosti.

Zadnja leta, ko se gledam v zrcalu svojih misli – opažam te svoje misli. A včasih se mi zdi, kakor, da so mi tudi določene misli položene. Posebej zjutraj, ko je glava posebej čista. Ko so misli precej negativne, čutim in tudi opazim zgoščen zrak, ki vibrira vame. Ob tem jih hočem prekiniti. Ali zavesti na bolje, v pozitivno strugo. Resno se sprašujem, ali je to res moj um?

Pred mnogimi, mnogimi leti, bilo jih je več 15, sem slišal v pogovoru od Črnogorca pripombo: »Oh vi Slovenci, ki imate na vsakem hribčku cerkvico.« Ta stavek je takrat deloval kot nekakšen majhen opomin. Le kakšno je to ljudstvo, ki gradi na vsakem hribčku cerkev. Pripomba je ostala za vedno shranjena v možganih. Zato pa sem marsikdaj v študentskih letih med vožnjo z vlakom pogledoval po teh slovenskih hribčkih, kjer je bilo resda opaziti skoraj na vsakem malo večjem hribčku to stvar. Enkrat sem jih tudi štel. Vendar sem ugotovil, da je moj trud zaman, kajti kakšno sem pozabil šteti, ko sem se spomnil, da je vidna z druge strani kupeja, a smo se že odpeljali mimo.

Ti hribčki in cerkvice, so mi znova vzniknili, kot problem ob zmajevih črtah, saj včasih rušijo pogled. Velikokrat sem se že vprašal, le kako in zakaj so postavljali cerkve na določenih krajih. Ali so res lahko izmerili stvar, da cerkve stojijo po neki logiki in so oddaljene v določenih razmikih? Ali so nekateri »mojstri« čutili, ta tok zemlje? Morda celo oboje? Vendar pa sem prišel do nekega spoznanja, neke misli, da so vsaj cerkve po letu 1300 postavljene na vrhu hriba, zaradi drugih razlogov. Predvsem obrambnih. A verjetno tudi iz »reklamnih« razlogov. Ker se iz vrha ali na vrh, bolje vidi. Takšen primer postavitve cerkve je recimo Štalenska gora na avstrijskem Koroškem, kjer je cerkev postavljena na vrhu. Cerkev stoji vsaj kakšnih 200 do 300 metrov nad keltsko naselbino, kjer dejansko poteka zmajeva črta.

Dan po potepanju v Avstriji sem si izposodil knjigo o Keltih. Namen izposoje je bil le eden. Poiskati vsa keltska božanstva. Bolj ko sem jih iskal, manj sem jih našel. Našel pa sem nekaj drugega v knjigi Kelti, prvi gospodarji Evrope, ki me je spomnilo na zgodbo iz mladosti o mavrici. To so »mavrične skledice« ali keltski kovanci. »Sinhronitetno koincidenčno« sem v času popotovanja na polju zagledal tudi iskalca zakladov. A kaj pravi knjiga o »mavričnih skledicah«...

Na zlatih kovancih: »so bili magični motivi (tri kroglice, ovratnice s kroglico na obeh koncih,…. ali pa zlasti pri bretonskih novcih: človeške glave, ki jim seva žarek iz lobanje ali iz čela, arabeske iz kroglic, zaključene s plavajočimi glavicami, neverjetna zvita telesa, glave s pošastnimi očesom, bajeslovni vprežni konj s človeško glavo itd….. Na dan so se prikazali presenečenim kmetom spet v 18. stoletju, največkrat po kakem velikem deževju, ki je izpralo polja. Krstili so jih za »mavrične skledice« v prepričanju, da mora biti neka zveza s sočasnima pojavoma«. (Kelti prvi gospodarji Evrope)

Vstanem ob 6. uri zjutraj, z muko. Vročina je včeraj ubijala. To se čuti tudi v stanovanju. Pogrejem si tisto, kar sem si včeraj zakuhal. Stročji fižol, bučke, krompir, grah in korenje. Če bi mi to kdo serviral pred kakšnimi 20 ali 25 leti, bi rekel, da je to hrana (predvsem bučke) za prašiče. Nekam čudno smo odraščali, ob hrani, čakajoč enkrat ali dvakrat na mesec na banane. Namečem si dvakrat. To je pravi izraz. Nametati!

Ob 6.45 se odpeljem, znova proti Koroški, le da sedaj čez Ljubelj. Malce se pripravlja na dež. Tolažim se, da ga ne bo. Če pa bo, se v Kranju obrnem, sklenem sam pri sebi. Pri Podbrezju malo začutim energijo, vendar ni takšna, tako močna, kot pred tednom dni. Pri Kovorju letajo nizko lastovice. Čez mejo, brez problema. Cesta na avstrijski strani je mnogo bolj zahtevna, kakor pri nas. Sedaj mi je povsem jasno, da so te Karavanke, te naravne pregrade, zadržale Nemce pri osvajanju, njihovi ekspanziji ali potujčevanju. Tudi če gledamo, kje je bilo narodnostno Nemcev največ v Sloveniji, recimo na Štajerskem in v Mariboru, je očitno, da so se selili preko tistega terena, ki je bil najbolj prehoden.

V dolino Roža. Prva graščina je očitno na pravem mestu. Ustavim se v prvi vasi, kamor nisem bil namenjen. Sveti Janž. Po slovensko me ogovorita starejša gospa in njen mož. Pravita, da hodita v Čatež. Lepo je slišati slovensko besedo.