VODNI DUHOVI- vodanoji

Vodanoj je bil vodni škrat oz. vilinec in kakor že ime pove, izhaja ime vodanoj iz besede voda.
Bil je zlobno in nevarno božanstvo, ki je naseljevalo jezera, studence, ribnike ter reke in potoke. Najraje je lovil v soseščini mlinov na vodo. Pod velikim mlinskim kolesom se je včasih zbralo tudi po več Vodanojev.
Vodanojev izgled je močno variral, nekateri so imeli človeški obraz, toda bili so opremljeni z neverjetno velikimi prsti, šapami namesto rok, dolgimi rogovi, repom in z očmi žarečimi kot goreče oglje. Drugi so bili podobni možem velikanske postave pokritimi z travo in mahom. Lahko so bili precej črni z ogromnimi očmi in nosom dolgim kot škorenj ribiča. Mnogokrat so se Vodanoji prikazovali kot starci z zelenimi lasmi in brado, ki je spreminjala barvo in postala bela, ko je Luna pojemala.
Vodanoji so se včasih pojavili pod krinko gole ženske, ki je sedela v vodi na koreninah dreves medtem ko si je česala tekočo vodo z las.
Opazili so jih tudi kot veliko ribo pokrito z mahom, pa kot deblo opremljeno s krili, ki je letelo vštric s tokom vode.
Bili so nesmrtni, toda mlajšali in starali so se z mesečevimi fazami.
Vodanoji niso marali ljudi in so ležali čakajoč na neprevidneže z namenom, da jih potegnejo v vodo. Tisti, ki se jim je to zgodilo so postali njihovi sužnji. Živeli so v kristalni palači, okrašeni z zlatom in srebrom iz potopljenih ladij, osvetljeni z magičnim kamnom, ki je svetil tako močno kot Sonce.
Podnevi so Vodanoji počivali v globinah svoje palače, zvečer pa so šli na površje in se zabavali, tako da so s šapami udarjali po vodi in s tem povzročali zvok, ki je bil slišen kilometre daleč. Če so ujeli moške ali ženske, ki so se kopali po sončnem zahodu, so jih ugrabili.


Kadarkoli je Vodanoj naletel na mlinsko kolo, ga je poizkusil uničiti z namenom, da bi lahko voda svobodno tekla. V Rusiji so še nedolgo tega mlinarji, da bi dosegli dobro voljo pri Vodanoju, porivali zapoznele mimoidoče v mlinsko kolo.
V jezeru v regiji Olonetsa v severni Rusiji je živel Vodanoj z veliko družino. Da je lahko nahranil številne sorodnike, je rabil veliko število trupel živali in ljudi, toda narod, ki je ob jezeru živel je bil vse preveč previden, da bi zajemal vodo iz jezera ali se celo v njem kopal. Tako so se navsezadnje morali Vodanoji preseliti v drugo jezero.

Rusalke
Če je dekle utonilo-v nesreči ali v nameri- je postalo Rusalka. To verovanje je bilo skupno vsem Slovanom. Toda podoba tega vodnega božanstva ni bila povsod enaka. Lahko bi rekli, da se je speminjala vzporedno s klimo, barvo neba in vode. Med Slovani "modre" Danube je bila Rusalka, imenovana Vila, čudovito bitje, ki je ohranilo del svoje dekliške lepote. Med severnimi Rusi se je to čudovito bitje Danube in Dnjepra transformiralo v zlobna dekleta z nepočesanimi in razmršenimi lasmi, torej povsem neatraktivna. Bledi obraz junžnih Rusalk je bil podoben mesečini. Obraz njenih severnih sester je bil bled in razpadajoč, kakor telesa potopljenih in njihove oči so svetile z hudobnim zelenim ognjem. Južne Rusalke so se pogosto pojavile v oblekah iz megle, medtem ko so bile severne čisto razgaljene. Južne Rusalke so pele čudovite pesmi, ki so bile severnim popolnoma neznane. Začarale so mimoidoče s svojo lepoto in sladkim glasom. Tiste severne pa so mislile le na brutalno ugrabljanje ljudi, ki so ponoči neprevidno hodili ob robu voda, jih potiskale v vodo in jih utopile. Smrt v rokah Rusalke iz dežele sonca in modrega neba je bila skoraj znosna, nasprotno z severnimi, ki so svoje žrtve podvrgle strašnemu mučenju.

Slovanske legende pripisujejo Rusalkam dvojno exsistenco, vodno in gozdno. Do začetka poletja- v bistvu do " tedna Rusalk"- so živele v vodi. Med omenjenim tednom pa so odšle iz vode v gozd. Tam so si izbrale vrbo žalujko ali brezo z dolgimi vitkimi vejami, ki so se naslanjale na vodno površino in splezale nanjo. Ponoči v mesečini so potresale z vejami se tako sklicale in odšle plesat na jase. Južni Slovani so menili, da je bila tam kamor so med plesom stopile Rusalke trava gostejša in žito bogatejše.
Toda njihovo obnašanje je lahko tudi škodovalo. Medtem ko so se igrale v vodi, so kaj lahko splezale na mlinsko kolo in ga ustavile in s tem polomile mlinske kamne, uničevale so jarke in mreže ribičev. Lahko so poslale neurja in močna deževja nad polja, pa kradle spavajočim ženskam platno in sukanec. Na srečo je obstajala zanesljiva metoda za odganjanje zlobe Rusalk: nekdo je moral v roki držati samo list abscinta "prekletega zelišča".

Miti, ki se nanašajo na Rusalke reflektirajo osnovna verovanja Slovanov na temo smrti in mrtvih. Zelena drevesa, so bila glede na to verovanje, zatočišče mrtvih. Ko Sonce še ni "vstopilo na cesto poletja" so Rusalke, duše mrtvih, lahko ostale v temnih in hladnih globinah voda. Toda, ko so te vode ogreli žarki življenja dajajočega Sonca Rusalke niso mogle več tam ostati. Vrnile so se k drevesom, zatočišču mrtvih.

Mestni duhovi in duhovi vojne

Kot smo že videli, je na robovih slovanskega sveta, kjer so Slovani prišli v stik z Germani in s Skandinavci, slovanska mitologija imela svoj primitiven in podeželski značaj, ter je dobila nov navdih in je povzela novo, manj naivno obliko.

Nekateri ruski učenjaki razlikujejo dve mitologiji (in skorajda dve religiji) med poganskimi Slovani: prvo, ki smo jo ravnokar opisali in je bila skupna velikim množicam kmetov in lovcev, ter drugo, ki je bila mitologija višjih razredov - prebivalcev mest in utrjenih gradov. Vsekakor je gotovo, da so baltski in kijevski Slovani imeli bolj razvito mitologijo, kot je bila tista, ki je bila osnovana na čaščenju naravnih sil in naravnih pojavov. Baltski Slovani, ki so živeli na otoku Rugen in ob ustju Elbe so častili božanstvo imenovano Svautovit.

Nekateri stari kronisti (Helmgolfi Saxo gvammaticus itd.) so nam zapustili skoraj sodobne opise Svatouvita. Povrhu tega so leta 1857 v Galiciji, našli ob bregovih reke Zbnudi, kip Svautovita. To je bila preprostejša kopija kipa, ki je nekoč stal v njegovem glavnem templju Arconi.

Kip Svautovita v Arconi, postavljen v bogato okrašen tempelj je bil zelo velik, imel je štiri glave, ki so gledale v štiri smeri, v desni roki pa je imel bikov rog napolnjen z vinom. Poleg njega pa so viseli ogromen meč, sedlo in uzda. V templju je bil tudi bel konj.

Vsako leto je veliki duhovnik svečano pregledal vsebino roga - če je v njem ostalo mnogo vina, je bilo to dobro znamenje - leto bo polno sadov in srečno, če pa se je količina vina precej zmanjšala, pa je bilo za pričakovati ravno nasprotno.

Beli Svautovitov konj, oskrbovan na stroške tempjla in spoštovan ravno tako kot njegov božanski gospodar, je ravno tako služil za prerokovanje. Duhovniki so na tla postavili več vrst kopij in peljali konja med njimi. Če ni je konjeva noga nikjer zataknila je to obljubljalo lepo prihodnost.

Zastavo - vojni prapor - so hranili v templju. Duhovniki so jo pokazali Svautovitovim častilcem, preden so ti odšli v boj. Poleg duhovnikov je bil svetišču dodeljen tudi oddelek tristotih oboroženih mož.

Poleg Svautovita kronisti omenjajo pri zahodni veji Slovanov tudi prisotnost drugih bogov, ki so imeli bojevniške lastnosti. Rugievit je bil oborožen z osmimi meči. Javovit je imel velik zlat ščit, ki je bil čaščen kot sveti predmet. Tudi on je imel svoj prapor in verujoči so ga nosili skupaj z ščitom ko so šli v boj.

Eden takih bogov je bil tudi Radigost, ki je v rokah držal dvorezno sekiro. Na prsih je nosil bikovo glavo, na kodrasti glavi pa laboda z razprtimi perutmi. Bil je zanesljiv svetovalec, bog moči in časti.

Težko je reči, ali so bili ti bogovi identični s Svautovitom, ali pa so bili različna in samostojna božanstva. Vsi imajo nekaj skupnih potez, iz katerih izhaja značaj bogov vojskovanja in mest.

Po prepričanju nekega starega kronista naj bi bil Svautovit "bog bogov", ostali bogovi pa naj bi bili v primerjavi z njim le polbogovi. Kakor Svarog je bil tudi Svautovit oče Sonca in ognja. Istočasno, kot je tudi razvidno iz njegovega emblema - bikovega roga napolnjenega z vinom, je bil tudi bog izobilja. Svautovit je bil predvsem bojevnik in je v vojni vedno dobil delež plena. Na nasprotni strani slovanskega sveta najdemo božanstvo analogno Svautovitu - Pyeruna. Izvor imena sega daleč v arijske čase. Med hindujci je imel bog Indra priimek Parjanaya, beseda, k ima isti koren kot beseda Pyerun.

Beseda Pyerun je znana v mnogih slovanskih jezikih: Pyerun v ruščini, Piorun v poljščini, Perun v češčini in Peron v slovaščini. V Mateo Vesbovum (leta 1202) je ime Pyerun prevedeno v Jupiter. V ljudskem jeziku Poljakov najdemo ne samo semantični izvor imena, ampak tudi razlago za Pyerunov mitološki značaj, kajti piorun v poljščini pomeni grmenje.

Niti zgodovina, niti tradicija nista ohranili ničesar točnega o Pyerunovi božanski podobi. Vemo le to, da je bil v Kijevu do konca desetega stoletja lesen kip Pyeruna. Neizpodbitno pa je, da je bil Pyerun bog vojne. Ne samo, da je bila za poganske Slovane strela najbolj strašno orožje bogov, ampak tudi stari kronisti jasno izjavljajo, da je bila neposredna povezava med vojno in Pyerunom. Ko je prva princesa Kijeva zaključila vojno z Grki s častnim mirom so se njeni vojščaki zaklinjali pri svojem orožju in imenu Pyeruna.

Kot beremo v stari kroniki, da je Olga vodila svoje vojake v bitko, so se le-ti v skladu z rusko postavo prisegali pri svojem orožju in se zaklinjali pri imenu Pyeruna.
Pri Procopiusu, grškem zgodovinarju iz šestega stoletja, naletimo na redek detajl o slovanski mitologiji: "On je bog, ki ima strelo v rokah in ga imajo Slovani za edinega gospodarja vesolja.".

Za vojno mitologijo, v katero so bili primešani tuji elementi ne smemo pozabiti, da so oblast v Kijevu Varjagi, osnovali skandinavski bojevniki. Ta mitologija ni bila brez vpliva na rustikalno religijo od katere se je prvotno razlikovala.

Primer tega vpliva je bog Volos ali Vylyes. Volos, bog goveda, ki je bil rustikalnega izvora in značaja, je prevzel značilnosti Perunovega bojnega junaštva. Menih Nestor, avtor slavne Kronike, poroča kako bojevniki princese Olge zaklinjajo pri orožju in prisegajo pri njihovem bogu Pyerunu in Volosu, bogu zveri. V dogovoru sklenjenem med Grki in princem Svyatoslavokm, so princ in njegovi bojevniki izjavili: "Zavežemo se s prisego pred bogom v katerega verujemo - Perunom in pred Volosom - bogu zveri." Drugi, nič manj zanimiv primer je preoblikovanje značaja Zorye. Dokler je bila poleg Sonca, boga luči, je bila samo preprosta stražarka vrat sončeve zlate palače. Brž ko pa je nastopala skupaj s Pyerunom, bogom vojne, je prevzela vlogo deviške bojevnice, ki je ščitila bojevnike s svojim dolgim plaščem. Kadar so jo prosili zaščite so uporabljali naslednji zagovor, ki so ga uporabljali še v štirinajstem stoletju.:

Izderi, O Devica, sveti meč tvojega očeta, nadeni si oklep tvojih prednikov, tvojo močno čelado, pripelji svojega črnega konja in poleti na razprostrto polje. Na polju je mogočna množica z brezštevilnim orožjem. Prekrij me, O Devica, s tvojim plaščem in zaščiti med pred močjo sovražnika, pred lokom in puščico, pred vsemi nesrečami in orožjem iz lesa, kosti, železa, jekla, bakra."

Prav tako so tudi vetrovi - vnuki Striboga, boga vetra - prevzeli bojevniški značaj.

Slovani iz Lužic, Češke in Poljske, torej Slovani, ki so bili v stiku s tevtonskim svetom, se niso omejili le na "učlovečenje" njihovih gozdov z Leshyjem in Rusalkami. Ustvarili so tudi boginjo lova. Mlada in lepa je jezdila skozi gozdove ob Labi in v Karpatih v spremstvu psov z orožjem v rokah. Celo njeno ime - Divinica med Lužiškimi Srbi, Devana med Čehi in Dziewona med Poljaki, jo povezuje z grško boginjo lova Diano.

Lahko poudarimo, da čeprav je imel Svjatovit tempelj in duhovnike v Arconi, Slovani iz drugih dežel niso poznali niti templjev, niti duhovniške kaste. V Kijevu je malik (Pyerun) stal pod odprtim nebom, naloge duhovnikov pa je izvajal Kriak ali princ, vojaški poglavar "mesta". Zadostovalo je, da je princ spremenil svojo religijo in vsi njegovi uradniki, vojaki in ves vladajoči razred je čutil obvezo, da mora slediti njemu. Ko se je 988 princ Vladimir Kijevski odločil, da se spreobrne h krščanstvu, je ukazal naj se krstijo vsi njegovi vojaki.

Pyeronov malik je bil vržen v Dnjeper. Zgodovina ne beleži niti najmanjšega namiga, da bi se vsaj del Pyerunovih častilcev prizadeval braniti svojega boga. To je razumljivo, saj božanstvo in izoblikovani kult nista bila del široke ljudske vere, ampak le vladajoče vojaške skupine. Ko se je ta skupina odpovedala tej veri, ni bilo nikogar, ki bi jo branil.

V redkih primerih je med kmečkim prebivalstvom medel spomin na vero vojakov in ustanoviteljev mest, ki pa so jo preoblikovali, da je ustrezala kmečkemu okusu. Belorusi so Pyerunu pustili orožje, toda namesto bojnega voza so mu dali preprost mlinski kamen s katerim se je klatil po svetu.

Ravno tako se je Volos - bog zveri, ko je bil izpodrinjen iz Kijeva, ki je bil že krščanski, vrnil h kmečkemu prebivalstvu, izgubile pa so se vse njegove vojaške lastnosti. Še celo, ko se je krščanstvo razširilo med kmete, je Volos uspel ohraniti simpatije kmetov. V 19. Stoletju so ruski kmetje še poznali navado "skandinavskih Volosovih las" - med žetvijo so pustili snop žita na njivi in mu "skodrali" klasje. Ta običaj je nedvoumno ostanek poganskega darovanja. Malo po malem izgubljajoč svoje lastnosti je Volos spet postal pastir, ki je zvesto bdel nad čredami.

In tudi Pyerun je ostal v spominu Slovanov, dolgo po tistem ko so ga častili v Kijevu, kot mogočnega in božanskega delavca, ki sledi brazdam po nebu s svojim čudodelnimi plugom.

Avtor: Kolektiv Svarog
www.svorog.org

Se nadaljuje