Piše: Miran Zupančič

Renesansa pomeni, prvič, ponovno rojstvo. Drugič, kulturno zgodovinski izraz za ponovno oživitev umetnosti in kulture, ki se bistveno razlikujeta od predhodnih obdobjih, ker posegata v druge, starejše kulturne vrednote. Tretjič, že od 1855 dalje je renesansa pojem za nekdanjo obdobje umetnosti in kulture, ki se je v Italiji pričelo v 15. stoletju. Značilnosti tega obdobja sta bili emancipacija posameznika in človekov premik k zemeljskemu svetu, v znanosti in umetnosti. Obdobje je bilo pod močnim vplivom grške kulture. Njeno znanje je razširil humanizem in je zaznamovalo Italijo 16. stoletja. Zunaj se je renesansa obdržala dalj časa, se razlila v obdobje baroka, ki se je razcvetel od 16. stoletja dalje.

Tako imenovana renesansa je bila plod močnega duhovnega impulza. Izšel je iz skupine zelo različnih ljudi, a od istega duha oživljenih duš. Duhovni velikani, kot so bili Ficino, Landino in Policiano, so ob podpori patricijske družine Medici lahko uresničili svoje ideje. Iz vseh delov sveta se je zbirala modrost.

Ko so Turki leta 1453 osvojili Carigrad, so mnogi grški učenjaki pobegnili v Italijo. V Italijo je prišel tudi Gemistos Plethon (ok. 1355-1452), ki so ga njegovi sodobniki slavili kot novorojenega Platona. Predaval je o platonski filozofiji, ki je na Cosima de Medici naredila tako velik vtis, da je učenjaka Marsilia Ficina (1433-1499) zaprosil, naj se nauči starega grškega jezika in prevede Platonove izvirne spise. Ficinu pa ni šlo le zato, da bi zahodni svet seznanil s Platonom ali katerim drugim klasičnim filozofom. Tako kot Pitagora v Krotonu in Platon v Atenah, je ustanovil šolo, kamor so tako kot v prejšne tovrstne šole, akademije lahko vstopili le ljudje, ki so v sebi neposredno izkusili pristnost duha, ga nosili v sebi kot živi zaklad in ga naprej posredovali odprtim, hrepenečim dušam.


Ficino je prevedel dela, ki so poročala o Hermesu Trismegistusu, Pitagori, Orfeju in Zaratustri. Ko je postala njihova vsebina znana, se je ponovno pokazalo, kako nevzdržne so bile mnoge cerkvene dogme. Ficino je pokazal, da deluje Sveti Duh v neskončno mnogih oblikah, da bi človeka pripeljal do spoznanja. "Človek v svojem samopoveličevanju in samovolji določa, sodi in se prepira o bistvu svojega Stvarnika in tako odrinja Božjega duha in ga ne more več zaznavati."

Ficino se je dopisoval z najpomembnejšemi evropskimi učenjaki in knezi in tako širil impulz prenove. Njegovo akademijo so posnemali tudi v drugih deželah, kjer so ustanavljali šole. Ficino ni bil od sveta odtujen filozof. Niso ga zanimale le stare in nove ideje, ampak tudi forme, v katerih so se ideje izoblikovale. Zato so bili člani akademije tudi nekateri veliki slikarji, na primer Michelangelo. " Pomen slikarstva je zlasti v njegovi sposobnosti, da spominja dušo na njen izvor. Sposobno je ustvariti podobo, predstavo tega izvora." Ficinova skupnost je imela velik vpliv na slikarja Alessandra Botticellija (1440-1510), kar nam kažejo štiri njegove najbolj znane slike.

Tri od njih je Botticelli naslikal za družino Medici, četrto pa za Vespuccija. Simonetta Vespucci je bila njegov model Venere na sliki rojstvo Venere. Sliki Primavera in Centaver in Minevra sta viseli druga ob drugi v Mestni hiši Medičejcev. V obeh je sicer viden zelo močan vpliv antike, vendar imata čisto osebno noto. Ficino, ki je posebno pozornost v Platonovih spisih posvetil astrološkim vidikom, je videl v planetih in zvezdnih kostelacijah zapis, v katerem se izraža odrešitveni načrt Boga s svetom in človeštvom. Botticelli je to pojmovanje sprejel in nebeško pisavo uporabil na svojih velikih slikah.

Leta 1485 je Botticelli ustvaril svoje glavno delo, Venerino rojstvo, ki ga je naslikal v čast Marsilia Ficina. Ker je bil Ficino rojen 19. oktobra, je slikar njegovo zvezdno znamenje, Tehtnico, izbral za konstrukcijsko shemo slike. Tehtnici vlada planet Venera. Slika kaže Venero na valovih morja med spomladanskim vetrom Zefirjem. V Veneri je skušal Bottecelli izraziti silo univerzalne ljubezni, ki jo je videl zrcaliti in izžarevati v Ficinovem bitju.

Venera je naslikana kot boginja. Spušča se iz Božanskega sveta in spreminja, preobraža vse, kar ovira človekov duhovni razvoj. Botticelli je postavil Venero med ustvarjalne in sprejemajoče naravne sile. Venera ustvarja harmonijo in že od prapadca (izvirnega greha) dalje ponovno vzpostavlja prekinjeno enost višje pameti in srca. Naravne sile-veter-pripihajo boginjo z morja na kopno, kjer je radostno sprejeta. Če pogledamo zgradbo slike, vidimo križ, ki ga oblikujeta Venera vertikala) in naravne sile(horizontala).
V antiki se je Venera imenovala tudi Uranija, Uronova hči. Prihod Urana so oznanili že stari rozenkrojcerji, ko so napovedali novo fazo v duhovnem razvoju človeštva.

Obe figuri na sliki, centaver in Minevra, sta sicer vzeti iz antične mitologije, toda v Botticellijevi sliki kažeta na prihodnost. Pri Grkih je bilo centavrovo orožje kij, pri Botticelliju pa nosi lok in tulec s puščicami, da simbolizira zvezdno znamenje Strelca. Minevra, božanska devica, ima glavo, prsi in ramena okrašena z zelenimi vejicami mitre. Mitra, rastlina Venere-Afrodite, boginje ljubezni, nadomešča antični oklep in čelado ter simbolizira sveto poroko.

Na zelo prefinjeni, prosojni obleki boginje je izvezen grb Medicejcev: trije med seboj prepleteni prstani s smaragdno zelenim piramidastim kamnom na kvadratnem polju. Tudi Minevra nosi zeleno ogrinjalo. Njeni bakreno rjavi lasje simbolizirajo Venerino kovino, baker. Minevra na sliki ni več deviška boginja, ampak jo je Venera povišala in preobrazila v boginjo modrosti. Ker jo izpolnjuje ljubezen, dviga človeka iz živalskega stanja, iz stanja centavra.

Centaver in Minevra sta Botticelliju pomenili nebesni znamenji Strelca in Device. Devica, kot tudi nebesno znamenje Dvojčkov, obvladuje planet Merkur. Dvojčka in Strelec si kot nebesni znamenji stojita nasproti. Sonce potrebuje na svoji poti skozi živalski krog pol leta, da prepotuje pot od enega do drugega znamenja. Nasprotni položaj zvezdnih znamenj Device in Rib križa os Dvojčkov in Strelca. Tako je zaobjet celoten živalski krog v letu. Razen tega tvorita obe figuri, centaver in Minevra, obliko astrološkega znamenja Rib.

Omenjeni razvoj je mnogim pomenil odgovor na duhovno naročilo evropskemu človeku, ki je: rojstvo povsem novega človeka. Naročilo je temeljilo na neomajnem vedenju o enosti vseh bitij v vesolju. Zato naj bi se srednjeveški človek otresel kolektivne vere in začeti samostojno razmišljati. Zavest o Bogu, ki je bil doslej zunaj človeka, se je morala zdaj odrešiti človeka.

Staro kolektivno vero je srednjeveško miniaturno slikarstvo izražalo v bogati osnovni zlati barvi. Z zlato barvo je oblikovalo predstavo, da se miselno telo ( telo razuma) v stanju preoblikovanja poisti z dušnim telesom. Na srednjeveških slikah so glave svetnikov obdane z zlatim vencem ali zlato avreolo. Cilj renesančnega imuplza pa je bil ločiti ljudi od kolektivne svetniške podobe in jih spodbuditi, da bi sami obvladali svoje mišljenje.

Z notranjo alkimijo bi morali zdaj iz individualiziranega miselnega telesa dobiti novo zlato. S transmustacijo najprej, potem pa s preoblikovanjem, se staro miselno telo lahko preoblikuje v novo zlato dušno telo.
Korenine renesanse segajo vse do antike. V času okoli Kristusovega rojstva je bil postavljen prvi temelj, približno 1400 let kasneje pa je sledil nov impulz. Zastavek te spremembe vidimo v prvih začetkih prostorske perspektive, ki jo najdemo na poslikavah grških va že v 5. stol. pr. n. št. in kasneje pri pompejskem stenskem slikarstvu. Poleg pokrajin najdemo tam že tihožitje kot prvi poskus predstavitve narave kot objekta.

Renesančni umetniki so izhajali iz predstave nejasnega občutka prostora in mu kasneje pripomogli do razcveta. Višek je razvoj dosegel v umetnosti perspektive Leonarda da Vincija med leti 1480-1500. Iz srednjeveške, ploskovne slike je zdaj dokončno nastal tridimenzionalni, prostorski svet, v katerem je človek kot posameznik prvič soočen s samim seboj. Prostor, ki ga obdaja, je postavljen nasproti njegovemu notranjemu svetu; odkrita je bila človekova lastna duša.

Notranji prostor duše se je zrcalil tudi v prvih lirskih pesmih, v katerih so trubadurji opvali sebe in dogajanje v sebi. Umetnost petja je bila visoko cenjena. Odkritje prostora se je namreč obdržalo tudi v glasbi. Medtem ko je srednji vek gojil enoglasno petje, se je v renesansi uveljavilo večglasje. Enoglasno petje deluje površinsko, medtem ko daje večglasnost s stopnjevanjem akordov glasbeni občutek prostora.

Tak prostorski razvoj glasbe je kasneje dosegel vrhunec v romantični in poznoromantični simfoniki, ki je s svojim polnim orkestrskimi zvoki ustvarjala doživljanje prostora. Alpska simfonija Richarda Straussa in Simfonija tisoč (8c) Gustava Mahlerja sta takšna primera.

H quadriviumu, štirim višjim od sedmih svobodnih umetnosti in znanosti, je v srednjem veku poleg aritmetike, geometrije in astronomije spadala samo še glasba, medtem ko so slikarstvo, kiparstvo in arhitektura veljali za čisto rokodelstvo. Kot vemo, je glasba temeljila na številih. Glasbeni intervali so temeljili na matematičnih razmerjih, ki so se zgledovala po razmerju med planeti in njihovim gibanjem. V renesansi je poznalo matematizacijo tudi slikarstvo.

Michelangelo Buonarroti (1475-1564) in Leonardo da Vinci(1452-1519) sta npr. raziskovala sorazmerja v človeški postavi, da bi prodrla do skrivnostne lepote. V arhitekturi so ponovno odkrili nauke antičnega gradbenega mojstra Vitruva, ki so temeljili na številčnih razmerjih. Vse harmonične dolžine, širine in višine neke stavbe so za Vitruva večkratniki osnovne mere. To je stavbarska metoda, ki so jo uporabili pri gradnji velike piramide v Gizi, kot sta leta 1910 izračunala gradbena tehnika D. Davidson in H. Aldersmith. Šele renesansa je v koraku z mentalno razsvetlitvijo zmogla pojasniti življenjski prostor.

Najbolj očitno se to vidi pri Palazzo Ducale v Urbinu ( Italija), ki je s svojimi velikanskimi zunanjimi okni ena najbolj veličastnih renesančnih palač. Na znameniti Raffaelovi sliki (1483-1550) Šola v Atenah, ki prikazuje številne grške filozofe, stoji tudi Pitagora s tablo, na kateri je vidna vrsta števil skrivnostnega harmonikalnega zaporedja, s katerim se da opisati razmerja med tirnicami planetov in tonskimi intervali. Tudi Albrecht Duerer (1471-1528) se je ukvarjal z obsežnim študijami razmerij, v katerih je poskušal najti merila lepote. Lepota je bila tako rekoč stvar količine. Tako je renesančna umetnost zrcalila človekovo željo po tem, da bi spoznal prostor okoli sebe in ga osvojil. Srednjeveško simboliko je nadomestila tridimenzionalna realnost. Tudi osvojitev sveta je bila neposredno povezana z odkritjem perspektive.

Zaradi velikih sprememb vrednot in norm, ki so se dogajale na pragu nove dobe, se je Evropejec pogosto počutil ogrožen, phale so ga v paničen strah, množicne psihoze in brezkončne fantazije o propadu sveta. Nič novega bi dejali. Vse človeštvo stoji danes pred vrati velikih sprememb, ki so tudi sedaj vzrok za valove religioznih prenapetosti, strahu, razdorov, samomorov in uničevanj.

Pomembno je vedeti, da matematicizem v umetnosti, ki je dosegel svoj vrh v izpolnjenosti perspektive, ni bil le najvišja točka nekega umetniškega obdobja, ampak pomeni tudi konec izvorno pozitivno naravnega razvoja, saj se je zaradi materialističnega mišljenja le-to na koncu sprevrglo. Ni naključno, da je neobvladljiv strah za časa italijanske renesanse nastal prav v trenutku, ko je zavest dosegla svojo mejo.

To je točka, ko se je z Leonardom da Vincijem okoli l. 1480 popolnoma izoblikovala perspektiva v slikarstvu. V tem trenutku je moral biti človek pripravljen slediti svoji lastni, resnični določenosti, torej narediti korak od smrtnega človeka do nesmrtne duše.

Toda stvari so se na višku renesanse obrnile drugače. Mentalno je podleglo racionalnemu. Individualno mišljenje ni služilo duši, ampak se je ukvarjalo s suhoparnim merjenjem, štetjem, razdeljevanjem in razčlenjevanjem, kar se je nazadnje končalo v neskončni razcepljenosti iracionalnega kaosa današnjega časa. Ali klica k renesansi, notranji prenovi niso razumeli? Od takrat do danes so se mnogi ljudje popolnoma vpeli v trodimenzionalni materialni svet antike, čeprav bi morali že zdavnaj narediti naslednji korak.

Grška antika velja za svet idealnih mer. Po razgibani renesansi je "idealni svet" na eni strani zdrsnil v atomsko znanost, po drugi pa v degeneracijo človeštva, in to zaradi prešibke zgradbe tridimenzionalnosti, v kateri se hoče izražati. Dokler je mišljenje povezano s srcem, lahko iz te povezanosti nastane pozitiven, celo odrešilni razvoj. Če pa povezave ni več in jo nadomesti kultivacija, kot se je to zgodilo na višku renesanse, potem je to pot k zgoščevanju, zatemnitvi duha.

Če na vse povedano pogledamo v svetlobi našega časa, se nam porodi vprašanje: Kdaj bo človek v svojem razvoju dosegel tisto točko, ko bo premagal strah pred svobodo, ko se ne bo več tako vezal na materijo in ko si bo za svoj cilj življenja izbral vstajenje v svobodi? Prostor so sicer raziskali na vse načine, toda zdi se , da se njegove meje vse bolj odmikajo. Instrumenti, s katerimi opazujemo vesolje, hitro zastarajo. Tehnika se vse bolj izpolnjuje, znanost pa še vedno ni našla meje med časom in večnostjo. Ali naj še vedno čakamo? Nikakor.

Prvo črno luknjo v vesolju so odkrili okoli leta 1970 v ozvezdju Laboda. Človeštvo je takrat sicer dobilo predstavo o končnosti univerzuma, o meji med prostorom in časom, ostalo pa je žgoče vprašanje o tem, kaj je tam zadaj. Je to veliko znamenje Boga? Tako je.

Impulz renesanse je takratnega človeka soočil z vprašanjem prostora, impulz sodobnega časa pa celotno človeštvo sooča z nalogo, kako premagati prostor in čas. Subjektivno poteka čas vedno hitreje, človek se odziva z begom v moč in/ ali panično. Ne želi zamuditi ničesar, najraje bi bil sočasno vsepovsod, rad bi čim hitreje potoval, bil povsod in ob vsakem času dosegljiv. To pa je nenehni beg od samega sebe, cepetanje v gonji življenja od enega doživetja do drugega.

Poskus, da bi naredili čas za dimenzijo, s katero bi pobegnili prostoru, se kaže tudi v sodobni umetnosti. Arhitektura poskuša z uporabo transparentnih materialov in mnogo svetlobe zabrisati meje prostora. Mobilni in gibljivi gradbeni elementi prinašajo v arhitekturo element in čas.

Tudi slikarstvo dvajsetega in enaindvajsetega stoletja pozna mnoge poskuse, kako z elementom časa narediti prostor prosojen. Picasso je naprimer slikal obraz od spredaj in s profila obenem. V kubizmu so prostor odpravili s kroglastimi oblikami. Kam vse to pelje? Ali bo človeku uspelo premagati meje med prostorom in časom? Umetnost je vedno bila zrcalo človekovega prizadevanja, postavljala je vprašanje kako in zakaj, poskušala je razumeti in pokazati medsebojne povezave.

Toda umetnost se dokončno neha tam, kjer se konča prostor in čas. Za temi mejami se prične čisto drugačna resničnost. Kdor te meje doseže in je pripravljen zapustiti vse, kar je zbral med svojim iskanjem, zmore najti svoj cilj zunaj meja prostora in časa. To točko lahko vsak odkrije v vsakem trenutku.

Vsakdo, ki najde meje svojega lastnega bitja, lahko razume klic Kristusove zavesti in mu sledi. Prenova duše v nesmrtno dušo je metoda, s katero zmore premagati križ prostora in časa. tej metodi lahko sledimo na temelju Božanske iskre v našem srcu. In to je tisto zadaj, kar je za mejo prostora in časa.

Miran: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
htt//www.ezoterika.s5.com