»ČAS

je denar,« je ena od pregovornih neumnosti, ki neprestano drsijo po žični drči med usti in ušesi. Tako smo je vajeni, da se malokdo zavzame, kaj sploh pomeni. In če se zavzame, ugotovi, da je brez pomena …

Edino, kar je času in denarju skupnega, je, da ju imamo v povprečju na voljo vedno manj. Za denar je jasno, kam gre. Kam pa gre čas? Če si dovolj dolgo na svetu, se zdi, da je začaran – kot da je v vesolju luknja, skozi katero uhaja v neko drugo razsežnost. Karkoli počneš in kakorkoli si urediš življenje, je dan prekratek, in vsako leto ti ga manjka več – kot da je obratno sorazmeren z gospodarsko rastjo…

Kaj je ustrezneje - da duša vodi telo ali obratno? Današnji človek je ujetnik svojega telesa in razuma, duša pa preživlja stisko. Kadar telo gospodari nad dušo, ima pohota prosto pot.

Ljubezenska strast, ki jo marsikdo zmotno enači z ljubeznijo, je skrivnostna sila, ki jezdi na spolnem ognju v nas. Tega oživljata dva dejavnika: spolni instinkt in pohota. K osebkom nasprotnega spola nas privlači spolni instinkt, pohota pa nas sili v spolni stik, ki ga vodi egova želja posedovati, prilastiti si tisto, kar lahko poteši spolno slo. Prilasti si našo vitalno energijo in ob slepečih telesnih senzacijah izčrpava telo.

Harry Oldfield je po izobrazbi biolog, ki vodi znanstvene raziskave na kliniki blizu Londona v Angliji. Njegovi kolegi pravijo, da je "izumitelj, znanstvenik in mislec, ki ne pozna besede 'nemogoče'". Dopisnica revije Share International Diana Holland je ob vsakoletnem zasedanju mednarodnega združenja za preučevanje obsmrtnih pojavov IANDS, ki je bilo letos na univerzi v Vancouvru v Kanadi (na univerzi Britanske Kolumbije), z njim opravila intervju.

V zatemnjeni dvorani sem gledala projekciji dveh diapozitivov, ki sta bili na zaslonu druga poleg druge. Na levi je bilo enakomerno polje krvavo rdeče, na desni pa enako polje z mehurjem bele svetlobe kot neke vrste umetniška upodobitev zvezdne eksplozije. "Kar vidite na levi," je dejal predavatelj, "je energijski obris organskega müslija, ki utripa v svetlobi. Kar pa vidite na desni, je zelo priljubljena, povsod dostopna žitarica, ki jo običajno jemo za zajtrk. V tem primeru ni videti nobene svetlobe."

Zrcalo zavesti
Lastnost zavesti ima pred sabo velikansko delo. Ovrednotiti mora vso človeško civilizacijo in človeško bitje v vseh njegovih razsežnostih. Prek modernih elektronskih medijev je mogoče videti ogromno slik, ki kažejo človeško naravo. Toda to so slike zunaj nas.

So tako kot Ariel in Kaliban na odru gledališča. Drugače je, ko zrcalo zavesti nastane v človeku samem, ko to sliko ustvarimo z lastnimi spoznavnimi silami. Večina ljudi tega zrcala ne more prenesti, če se pojavi v njihovih dušah. Toda to zrcalo postaja vedno bolj prisotno v svetu. Predstavimo si, da bi se nam izpolnila želja videti v svoja prejšnja življenja.

Jeane Manning je nagrajena kanadska avtorica. Leta 1981 je izvedela za mrežo izumiteljev, inženirjev in znanstvenikov, ki raziskujejo nekonvencionalne energetske generatorje s ciljem dati človeštvu obilje čiste energije. Od leta 1986 zelo veliko potuje – intervjuva ključne ljudi na področju energije in se udeležuje energetskih konferenc o prebojnih energetskih sistemih, ki bi lahko nadomestili nafto in fizijske jedrske reaktorje.

Knjige Manningove so izšle v šestih jezikih. Najnovejša, v soavtorstvu z industrijskim znanstvenikom Joelom Garbonom, je prejela srebrno medaljo na mednarodnem tekmovanju neodvisnih založnikov za najpomembnejšo knjigo leta 2009. Njen naslov je Prebojna moč: Kako lahko kvantni preskok izumov nove energije preobrazi naš svet (Breakthrough Power: How Quantum-Leap New Energy Inventions Can Transform Our World). Jeanne Manning je za Share International intervjuval Chester Ptasinski.

Svobodna volja
Svobodne volje ni razumeti kot brezvestno in samovoljno početje. Spoznanje prinese vest do tega, da ravnamo skladno z njim. Če ne negujemo poti spoznanja in ne vzgajamo svoje volje k samostojni in svobodni vesti, delujemo neposredno iz neobdelanih nagibov. Pomanjkanje notranjega dela na tem se kaže v neizmerni razširjenosti samovolje v odnosu do sveta, življenja in drugih, ki smo mu priče v vseh področjih človeške dejavnosti.

Seveda je v današnjem svetu tudi veliko dejanj vesti, kar zbuja upanje, vendar druga stran nenehno bije v oči in pretresa moralno občutljivega človeka. Pohlep, samodrštvo in brezobzirnost ne poznajo zadržkov in vodijo v nasilje. Moralno obsojanje je brez moči. Komaj uspe nekje ustaviti zlo, se to pojavi drugod.

Znanstveniki iz laboratorija Trenergy v Salt Lake Cityju v ZDA trdijo, da so našli način za pretvarjanje jedrskih odpadkov v neškodljive elemente. Potrditev je prišla od znanstvenikov iz enega od evropskih najbolj uglednih jedrskih laboratorijev CISE blizu Milana v Italiji.

Proces je varen, dovolj enostaven, da se lahko izvede v laboratoriju srednje šole in cenejši od skladiščenja enake količine radioaktivnih odpadkov za eno leto. Ocenjeno je, da bi obdelava enega kilograma odpadkov s tem procesom stala 2.000 dolarjev - skladiščenje enega kilograma na leto pa stane 2.500 dolarjev.

O miru in ljubezni
Lepo in prav je govoriti o miru in ljubezni in deliti ta občutek z drugimi, ko pa si moramo zagotoviti obstoj in svoj nujni, zdravi egoizem, ko smo v družbi z ljudmi, kakršni so s svojimi navadami in svojo neposredno naravo, ko se srečujemo s svetom nasploh, se srečujemo s silami okrog sebe, ki niso nujno prijazne in ki zahtevajo trezno prisotnost duha, spoznanje sebe in človeka nasploh.

V občutek miru in ljubezni se prikrade tudi samozadovoljstvo, ki ni nič drugega kot egoizem. Ta je sicer nujen, saj gre za občutek v našem sebi, toda dobro je to vedeti, da se ne bi slepili s tem, da širimo mir in ljubezen, čeprav v resnici razgrinjamo krila egoizma svojega čutenja in samozadovoljstva. Človek rad trdi, da ljubi nekoga, dejansko pa ljubi sebe v odnosu do drugega. Edina pot je spoznanje sebe in delovanja na tem temelju.

So vam poznani tisti trenutki, kadar se zazdi, da nam življenje govori, da nam daje neko sporočilo, smer? Na začetku se morda ne zdi zelo jasno, toda z nekaj dodatnega opazovanja in z nekoliko več poglobitve lahko uvidimo povezavo.

In tako je pred nekaj tedni v moje življenje vstopilo ime Ulikses. Pojavilo se je nenapovedano, kot bi mi želelo nekaj sporočiti. To ime mi pred tem ni bilo domače, toda lahko sem ugibala, da je prišlo iz rimske ali grške mitologije. In res sem po krajšem raziskovanju ugotovila, da je to rimsko ime grškega junaka Odiseja, glavnega lika iz znamenite Odiseje.

Ob koncu 19. stoletja, točneje leta 1899, se je izteklo obdobje »somraka bogov« ali »kali juge«, kot imenuje to obdobje modrost vzhoda. Trajalo je skoraj tri tisoč let. V tem času je duhovni svet zaprl dostop v svoja področja. To je bilo potrebno, da bi človek lahko osvojil materialni svet. Redkim izbrancem so bile dveri v duhovni svet odprte.

Ko pa je v 2. polovici 19. stoletja materialistično usmerjena znanost postala vodilna sila v svetu, so se kot nasprotni odziv na to spet na široko odprla vrata vsem, ki iščejo duha. To je volja duhovnega sveta in naj bi pripomogla, da se človeštvo ne bi povsem izgubilo v pretiranem materializmu.

Knjiga Jamesa DeMela (s predgovorom Eve Reich) predstavlja uvod v znanost o orgonski energiji in ponuja načrte za izdelavo orgonskega zbiralnika. Wilhelm Reich (1897-1957) se je rodil v Nemčiji, v ukrajinskem delu nekdanje Avstro-Ogrske. Odraščal je na kmetiji, kjer je sodeloval pri različnih opravilih, med drugim tudi pri reji živali in skrbi zanje. Imel je tudi srečo, da je imel zasebno izobraževanje, ki je vzpodbujalo njegovo zanimanje za rastline in male živali. To je prav gotovo pomembno prispevalo k njegovim kasnejšim biofizikalnim odkritjem v medicini in biologiji.

Potem ko je v vojni med 1914 in 1918 služil kot poročnik, je diplomiral kot zdravnik na univerzi na Dunaju. Leta 1922 je skupaj s Sigmundom Freudom ustanovil kliniko za psihoanalizo. Tu se je začelo njegovo delo, povezano z vprašanji, kako biološka energija vpliva na človekova čustva, na njegovo obnašanje in seksualnost.

Večina religij trdi, da duša, človekovo duhovno bistvo, povsem normalno deluje in občuje z okolico, brez možganov. Različne šole ezoterike nesnovne ravni bivanja razlagajo zelo natančno in trdijo, da poleg fizičnega obstaja kopica »finosnovnih teles«, ki gnezdijo in se bolj ali manj ujemajo s fizičnim.

Najpogosteje govorijo o sedmih telesih, med katerimi so etrsko telo, ki oživlja fizično telo, paastralno telo, ki zrcali čustva, in mentalno telo, ki je odločilnega pomena za delovanje razuma. Sedež razuma je po tem gledanju miselno telo, ki zavzema prostornino celotnega telesa, in torej ne napolnjuje le volumna možganov.

Kot pravi dr. Lidija Šprah stres ni to, kar se nam dogaja, temveč naša reakcija – kako se na to odzovemo.Navedeno pomeni, da lahko isti dogodek na nekoga deluje stresno, na drugo osebo pa ne vpliva tako. Prav tako lahko isti stresni dogodek (npr. pomanjkanje časa) nekoga povsem »blokira« in mu zagreni življenje, medtem drugemu vzbudi izziv in mu s tem popestri njegov vsakdan.

S stresnim dogodkom se je potrebno čimprej konstruktivno soočiti. Če sledimo pogledu Elilisa, je stresna situacija sestavljena iz »stresnega dogodka«, »naših misli o tem dogodku« in našega »odziva na ta dogodek«, zato se stresa lahko lotimo iz vseh treh smeri.

Znanstvene tehnologije z vsakim dnem vse bolj napredujejo. Vse večji delež živil raste brez stika s prstjo in brez izpostavljenosti sončnim žarkom. 

Znanstveniki se vse bolj poglabljajo v to, kako različna valovanja svetlobe delujejo na rastline, zato že imamo različne žarnice za rastlinjake – odvisno od tega, ali želimo spodbuditi rast listov ali plodov. Tehnologija LED, ki omogoča izbiro frekvenc (barvo svetlobe), hitro napreduje in celo uspeva vplivati na izboljšanje okusa tako vzgojenih plodov (ki so bili do sedaj praviloma veliko slabšega okusa). 

Zavest v snovi ali snov v zavesti?
Večina je danes prepričana, da lahko na vseh področjih le znanost ponudi prave odgovore; tudi jaz sem se precej poglabljal v posamezne teorije. Toda poskusi, da bi v okviru materialističnega koncepta našel vsaj zasilne odgovore na vprašanja v zvezi z nesnovnimi pojavi, so izzveneli prav komično.

Pomanjkljivosti koncepta materialnosti so se seveda najočitneje pokazale, ko sem poskusil z njim vsaj za silo razložiti enega od najpomembnejših pojmov: zavest. Temu pojavu sem hotel za vsako ceno priti do dna, saj mi je bilo jasno, da je ključ do globljega razumevanja stvarnosti in samega sebe.

Russ George je vztrajno delal kot neodvisni znanstvenik, da bi odkril skrivnost reakcije, ki sta jo objavila profesor Fleischmann in Pons leta 1989. Lani je predložil prvi dokument, ki ga je prestižno Ameriško združenje fizikov kdaj koli sprejelo na temo hladne fuzije. Njegov fotografski material, skupaj s preizkusi na Standfordskem raziskovalnem inštitutu v Kaliforniji, so znanstveni skupnosti dokazale, da je nadzorovan proces hladnega zlivanja mogoč. Je zelo blizu izdelavi preprostih in praktičnih aplikacij, ki bodo uporabljale to reakcijo kot izvor cenene energije. Connie Hargrave je imela intervju z njim za Share International.

Share International: Če lahko hladna fuzija proizvede neomejene količine toplote z uporabo materialov, ki jih je lahko dobiti v običajnih okoliščinah, zakaj ni več zanimanja za ta možni novi vir energije. Zakaj npr. o tem ne beremo bolj pogosto?

Kasneje sem se prepričal, da je v temeljih znanstvene misli še vrsta drugih nerazrešenih vprašanj, ki po zahtevnosti presegajo raven mojega razmišljanja v tej knjigi. Nekatera od njih naj bi v prihodnje pomagal razjasniti nov fizikalni koncept, teorija strun, ki jo skušajo potrditi z novim LHC-pospeševalnikom; ta zagotavlja ogromne energije, ki so potrebne za ustvarjanje »zelo vročih« razmer, podobnih tistim ob začetku vesolja.

Gre za naložbo brez primere v zgodovini človeške znanosti, ki naj bi pripomogla h krpanju lukenj v materialističnem konceptu. Toda menim, da so luknje v sedanjih teorijah le prevelike. Za načrtovalce je projekt zelo pomemben, saj prinaša veliko upanje, obenem pa prepričuje svetovno javnost o velikanskih naporih znanosti, da bi se dokopala do trdnih spoznanj. Sam gledam na ta projekt z veliko dvoma.

Raziskovalce so ugotovite presenetile.
Ženske, ki poleg svojega rednega dela opravljajo še nadure, torej delajo preveč, imajo povečano tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2.

Študija,  objavljena v britanski medicinski reviji British Medical Journal (MBJ) navaja, da so raziskovalci za namen prreučevanja tveganja za diabetes pregledali zdravstvene kartoteke sedem tisoč moških in žensk starih od 35 do 74 let, ki so na teden opravili različno število delovnih ur.
Ugotovili so, da je eden izmed desetih ljudi v študiji razvil diabetes, še posebej so bili na udaru starejši in debelejši moški. Čeprav so ženske na splošno manj verjetno zbolele za diabetesom kot moški, je raziskovalce presenetilo dejstvo o izpostavljenosti bolezni med tistimi, ki so delale več kot 45 ur na teden.

Svobodomisleci, ki so izstopali iz povprečja, so bili skozi vso človeško zgodovino, in so tudi še danes, deležni zasmehovanja in obsojanja. Imeli so jih, in jih imajo, za skrajneže in blazneže, ki so nevarni za družbo.

O takšnih genijih se v šolah skorajda ne učimo, mogoče jih kdaj na hitro omenijo, ali pa še to ne. In dejansko so ti ljudje nevarni, samo ne za družbo ljudi, ki želimo biti srečni in svobodni, ampak za sistem, torej za tiste vladajoče, ki jim ni mar za ljudi, ampak samo zase. Ti ljudje tudi določajo, kaj velja za »normalno« in kaj ne.

Takšnih napadov je bil deležen tudi italijanski filozof, pesnik, astronom, matematik, satirik, mistik in okultist Giordano Bruno, ki so ga leta 1600 sežgali na grmadi. Nekoč je izjavil, da tistih z višjo naravo nimajo za neuravnovešene zato, ker ne vedo, ampak zato, ker vedo preveč.

Tokrat bomo zmetali nekaj biserov za domače živali (Aurigo).

Razlog  za letošnji obisk Istre in Pule je bil večplasten. Kot prvo naj omenim, da sem lansko jesen dokončno diagnosticiral zmajevo središče v Splitu. Prečudoviti omfalos, ki kar vibrira od energij. Letos spomladi sem obisku Zagreba kupil »novo nastali«  zemljevid Zagreba, po katerem se je po novih natiskanih zgradbah izkazalo, da so čez pravilno vrisano glavno zmajevo črto Marije na njem postavljena še dva pomembna objekta.

Predsedniški dvor Kolinde na Pantovčaku 241 ali drugače znana Titova Vila Zagorje, ki je bila zgrajena v letih 1963-1964 za potrebe jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita. Takoj naprej je na Marijino zmajevo črto na novo postavljena zgradba Sveta sedeža Vatikana (Sveta stolica Vatikana). To je bil tudi glavi razlog za obisk največjega istrskega mesta, saj bi sedaj že skorajda lahko napisal knjigo o potek zmajevih linij čez glavna hrvaška mesta. Ob pomembnem dejstvu, da je tam bralni trg še enkrat večji kot v Sloveniji.

Ob raziskovanju snovne narave sveta se mi je odprlo več vprašanj, na katera nikakor nisem našel zadovoljivega odgovora. Ugotovil sem, da znanost materialne stvarnosti še zdaleč ne obravnava konsistentno in celovito. A ne le ob vprašanjih, ki se dotikajo območja nesnovnega - tudi v konceptu, ki podpira našo snovno predstavo o svetu,  obstajajo dvomljiva tolmačenja tudi ob povsem »materialističnih« vprašanjih, kjer jih pravzaprav ne bi pričakovali.

Ugotavljal sem, da snovni svet nikakor ni tako »trden«, kot sem sprva mislil. Atomi trdne snovi so silno majhni, merijo kakšno milijardinko centimetra, toda podatomski delci so še stotisočkrat manjši. Za ilustracijo razmer je koristna predstava o atomu, ki bi ga povečali na velikost nogometnega stadiona. Jedro atoma bi bilo v tem primeru veliko kot žogica za golf, elektroni pa bi bili kot grahova zrna, krožeča na obrobju stadiona. Bistvo atoma je torej – skoraj popolna praznina.

Tropski klopi prenašajo povzročitelje drugih bolezni. Strokovnjaki so zaskrbljeni.

Znanstveniki so letos v Nemčiji odkrili sedem primerov tropskih klopov, ki so se doslej pojavljali predvsem na območju Sredozemlja. Gre za vrsto Hyalomma, ki ni le občutno večja od v Nemčiji običajnih klopov, temveč lahko tudi prenaša povzročitelje drugih bolezni, navajajo sodelavci z univerze Hohenheim in Inštituta nemške vojske za mikrobiologijo.

To vrsto klopov, ki je navajena na tropsko vročino in sicer živi v Afriki, Aziji in Južni Evropi, so v Nemčiji odkrili na domačih živalih - konjih in ovcah, in sicer podvrsti Hyalomma marginatum in Hyalomma rufipes.

Bisere se ne meče svinjam, sporoča dobro oznanilo!
»Če vam že odkrivam skrivnosti, vam jih bom po kapljicah odslej!« (Aurigo)

V sredini 80 let prejšnjega stoletja se je hipijevska scena, ki se je prvo začela na zahodu v 60 letih prejšnjega stoletja prelevila v new age sceno. Najbolj slaven slovenski geomant je v letu 1986 izdal knjižico o energetskih črtah in skrivnostni istrski pokrajini – širši publiki je razodel pojem zmajevih črt ali zmajevih linij. Tudi zmajevih brazd, kakor jih opisujejo Ukrajinci. V tej pravljici je bilo predstavljeno višinsko istrsko mestece Motovun kot center moči Istre in čez katerega potekajo tri »najmočnejše« zmajeve črte na širšem območju! Kaj je bilo s to zgodbo narobe? To nepreverjeno neresnico o moči tega posvečenega istrskega mesteca so za slovenskim geomantom ponavljali vsi kakor papige, ki so v takšnem ali drugačnem meniju obravnali zmajeve oziroma energetske linije Istre. To papagajstvo je postalo sveti gral "post new age-vstva".