|
||||||
|
|||||||
Ob raziskovanju snovne narave sveta se mi je odprlo več vprašanj, na katera nikakor nisem našel zadovoljivega odgovora. Ugotovil sem, da znanost materialne stvarnosti še zdaleč ne obravnava konsistentno in celovito. A ne le ob vprašanjih, ki se dotikajo območja nesnovnega - tudi v konceptu, ki podpira našo snovno predstavo o svetu, obstajajo dvomljiva tolmačenja tudi ob povsem »materialističnih« vprašanjih, kjer jih pravzaprav ne bi pričakovali.
Ugotavljal sem, da snovni svet nikakor ni tako »trden«, kot sem sprva mislil. Atomi trdne snovi so silno majhni, merijo kakšno milijardinko centimetra, toda podatomski delci so še stotisočkrat manjši. Za ilustracijo razmer je koristna predstava o atomu, ki bi ga povečali na velikost nogometnega stadiona. Jedro atoma bi bilo v tem primeru veliko kot žogica za golf, elektroni pa bi bili kot grahova zrna, krožeča na obrobju stadiona. Bistvo atoma je torej – skoraj popolna praznina.
Snov je 99,99999-odstotno, torej strašljivo prazen prostor. A z razvojem kvantne fizike je bilo ugotovljeno, da tudi podatomski delci niso snovni. Nemogoče jih je videti, natančno locirati in izmeriti. Teorija pravi, da so bolj valovanja kot delci. So kot nejasen oblak potencialnega obstoja. Nikakršnih dokazov ni, da snov vsebuje kaj »trdne« snovi. Če pogledamo z vidika metafizike, je naša predstava trd(n)e snovi podoba, ki se pojavi v zavesti. Je model zgoščene oblike agregatnega stanja, ki jo opažaš »zunaj sebe«.
S trditvijo, da bi bil atom - prazen, kakor je - gradnik zares »trdne« snovi, se nisem mogel kar tako sprijazniti. Mnogo bolj sprejemljiva se mi je zdela misel, da je atom morda nosilec informacije o trdni snovi. Kaj pa, če je atom v zavesti posrednik informacije, da gre nek vtis razumeti kot »fizično snov«, nekaj materialnega?
Z maso snovi je povezana kopica še nerešenih problemov znanosti: ko seštejemo mase najosnovnejših delcev, kvarkov, ki tvorijo neko snov, dobimo le nekaj odstotkov dejanske mase te snovi. Za zdaj ni pojasnila, kje naj bi tičala preostala masa. Zadrega je tudi s pojasnilom količine snovi v vesolju. Masa vse nam znane snovi v vesolju je namreč mnogo premajhna, da bi vesolje »držala skupaj«, da bi, skratka, zagotavljala dovolj težnostne privlačnosti, ki povezuje svetove. Zato razmišljajo, da mora biti manjkajoča masa nakopičena v »temni snovi«, konceptu, ki pa še ni dokazan. Upajo, da bodo odkrili Higgsov bozon, za zdaj le teoretično predviden delec, ki naj bi snovi podelil maso. Temna snov naj bi bila nekaj nevidnega, ker ne seva svetlobe. Astronomi pravijo, da naj bi bilo temne snovi pet do desetkrat več (!) kot vidne snovi. Stvari v zvezi z maso snovi so vse prej kot jasne.
Zgornja nerazčiščena vprašanja mečejo slabo luč na verodostojnost koncepta snovnosti; celo najbolj temeljna vprašanja v zvezi s snovjo še niso rešena. To človeka, ki se ukvarja s problemi preživetja, sicer ne moti. Pa vendar razumsko usmerjen človek ne more imeti dobrega občutka ob dejstvu, da znanost temelji na teorijah, na katere se ni mogoče zanesti.
Čeprav je splošno prepričanje o snovni naravi sveta zelo močno ukoreninjeno v civilizaciji, pa je imel Einstein o tem vprašanju drugačno predstavo. Trdil je, da je to, kar zaznavamo kot trdno maso (m), kakršna je na primer naše telo, le energija (E) v gibanju (c) intrditev zapisal v obliki enačbe E = mc2. Energija in masa sta po njem dva izraza fenomena, ki neprestano menja svoj obraz. Kar doživljamo kot maso, je upor tal pod našimi nogami, proti našemu siceršnjemu prostemu padanju proti središču Zemlje. Po Einsteinu se na naša telesa vrši stalno zaviranje in to občutimo ter si razlagamo kot snov. Astronavt v vesolju ne občuti mase, dokler ne trči ob steno vesoljske ladje in tako občuti začasno zaviranje.
SE NADALJUJE
Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Materija-Atomi-Trdna-Snov-Elektroni
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
