Večina religij trdi, da duša, človekovo duhovno bistvo, povsem normalno deluje in občuje z okolico, brez možganov. Različne šole ezoterike nesnovne ravni bivanja razlagajo zelo natančno in trdijo, da poleg fizičnega obstaja kopica »finosnovnih teles«, ki gnezdijo in se bolj ali manj ujemajo s fizičnim.

Najpogosteje govorijo o sedmih telesih, med katerimi so etrsko telo, ki oživlja fizično telo, paastralno telo, ki zrcali čustva, in mentalno telo, ki je odločilnega pomena za delovanje razuma. Sedež razuma je po tem gledanju miselno telo, ki zavzema prostornino celotnega telesa, in torej ne napolnjuje le volumna možganov.

Odnos med snovnim in nesnovnim si velja temeljiteje pogledati. Znanost tu ne zna postreči z ustreznimi razlagami. Pojav zavesti v možganih nakazuje, da se v snovi pojavinekaj nesnovnega. To je sicer nekoliko čudna izjava. Da se v tekočini lahko pojavi nekaj plinastega ali v trdni snovi nekaj tekočega, si je preprosto predstavljati, toda da se v trdni snovi lahko pojavi nekaj, kar se zaveda sebe, je kočljiva trditev. Snov in zavedanje sta dva povsem različna pojma. Trdne, tekoče in plinaste snovi so agregatna stanja materije, ki se razlikujejo le v gostoti snovi, zavedanje pa je nekaj povsem drugega.

Razmišljal sem takole: da bi se v materiji lahko zbudilo samozavedanje, bi snov morala imeti sposobnost prejema zavesti, razen če zavest lahko nastane iz nič. A trditvi, da bi kar koli nastalo iz nič, znanost in trezen razum oporekata. Obstoječa znanstvena paradigma (temeljna hipoteza) predpostavlja, da je materija sama popolnomabrezčutna, mrtva, brez zmožnosti zavedanja. Zavest naj bi se pojavila šele z evolucijo zapletenih oživčenih sistemov. Težava pri tem pogledu je,kako pojasniti vznik zavesti iz mrtve snovi. Zakaj vsa ta obdelava podatkov v živčnem sistemu ne poteka še naprej »v temi« oziroma nezavedno?

Nedvomno je zavest tisto, kar neživo snov loči od žive. Tako se mi je postavilo neizogibno vprašanje: kaj spremeni mrtvo snov v živo snov? Kako in kdaj v materijo vstopi zavest oziroma življenje? Kaj iz vode (z nekaj mineralnimi dodatki) naredi živo celico? Kaj živo celico pripravi k delitvi, množenju in rasti? Kaj iz skupka živih celic naredi organizem človeka? Odgovora na tako pomembna, povsem osnovna vprašanja, znanost nima.

V zadregi razmišljujoč naprej, sem se zapletal v še več vprašanj brez odgovora. Pomembno vprašanje, glede na to, da človeka sestavlja devetdeset odstotkov vode, je - kako se lahko pojavi zavest v (mrtvi) vodi, kdaj se pojavi in zakaj izgine. Pod kakšnimi pogoji sezavest celice in zavest človekapovežeta in kaj se zgodi z zavestjo celice (in vode), ko človek umre? Energija naj bi bila vendar, kot pravi znanost, neuničljiva! V kaj se pretvori energija človeka, ki je pravkar umrl? Kaj sploh je življenje? Tega znanost ne razloži. Zanjo je, kot sem nekje prebral, življenje naključen pojav v snovi.

Brez odgovora torej ostajajo številna zelo bistvena vprašanja, ki imajo odločilno vlogo pri razumevanju sveta in sebe. Dejstvo, da materialistične razlage ne morejo dati odgovorov, napeljuje k ugotovitvi, da se mora nekje v teoriji skrivati napaka. Odraža se v tem, da se je za znanost življenje nekje izgubilo.

Prišel sem do spoznanja, da ob nesposobnosti materialistične teorije, da bi odgovorila na številna temeljna vprašanja, te ne morem jemati kot merodajno pri razlaganju celote spoznavnega.

Znanost ne more biti neodvisna in vsebinsko nevtralna, ker je finančno odvisna od svojih podpornikov, ki že stoletja diktirajo njen razvoj. Ni v interesu oblastnikov ni, da bi človek prišel do pravih spoznanj o svetu in sebi. Za ohranjanje sedanjega stanja nevednosti pride zelo prav, da je dostopdo pravih informacij človeku preprečen ali zelo otežen.

Znanost je obtičala na ravni izpred nekaj stoletij, ker je zaželeno vzdrževanje predstav, ki zavirajo globlje spoznavanje stvarnosti. Obenem tudi odločno premalo pozornosti posveča opazovalcu, ki je nujen sestavni del procesa. Naj bodo izjave in teorije znanstvenikov še tako prepričljive, gre le za nepopolne koncepte, ti pa so v svojem bistvu slike in podobe v zavesti človeka. Kako te v podobe v zavesti nastajajo, mi še ni povsem jasno, a pojavil se je dvom, da imajo povezavo z »zunanjim objektivnim svetom«. Kaj, če je opažen zunanji svet le odraz notranjega dogajanja?

KONEC

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si