Ob koncu 19. stoletja, točneje leta 1899, se je izteklo obdobje »somraka bogov« ali »kali juge«, kot imenuje to obdobje modrost vzhoda. Trajalo je skoraj tri tisoč let. V tem času je duhovni svet zaprl dostop v svoja področja. To je bilo potrebno, da bi človek lahko osvojil materialni svet. Redkim izbrancem so bile dveri v duhovni svet odprte.

Ko pa je v 2. polovici 19. stoletja materialistično usmerjena znanost postala vodilna sila v svetu, so se kot nasprotni odziv na to spet na široko odprla vrata vsem, ki iščejo duha. To je volja duhovnega sveta in naj bi pripomogla, da se človeštvo ne bi povsem izgubilo v pretiranem materializmu.

Na osnovi »odprtih dveri v duhovni svet« je takrat, na začetku 20. stoletja, iz duhovnih krogov Severne Amerike začela prodirat v svet ideja nove dobe*. Ta naj bi s pomočjo duhovnega sveta ustvarila okoliščine za miren razvoj sveta in človeštva. Zgodilo pa se je ravno obratno. Zlo je bilo tako rekoč izvrženo na Zemljo in je v 20. stoletju nastopilo v obsegu in podobi, kakršnih človeštvo še ni doživelo. In ta tok se ne ustavlja. Človekova nižja narava je z visoko inteligenco prodrla v vse pore civilizacije in kulture. To sicer ne pomeni, da je zadušila potrebo po višjem duhovnem bitju v človeku, vendar vsepovsod ogroža nastajanje zavesti o njem.

V področju duhovnosti si ne moremo dovoliti gojenja iluzij o človeškem bitju. Človek ravna iz večje ali manjše prisebnosti. Ta ni vedno enaka, temveč stalno niha med zavestjo o sebi ter neposredno naravo duševnih in telesnih navad. Vendar lahko te navade, neposredno naravo, simpatije in antipatije, svojo voljo spoznava, kultivira, obvladuje z vzgojo samega sebe. Nič ni težjega kot vzgajati samega sebe. Povsem normalno je, da se človek ne pusti vzgajati od drugih, vzgajati se hoče izključno sam, v svoji svobodi, ni pa nujno, da to vedno hoče ali celo zmore. Ni pa nobene druge možnosti, kot te, da se vzgaja sam. Lahko sprejme nasvete drugih, uresničuje pa jih lahko le s svojo voljo. In če te volje nima, ostane vse pri navadah, simpatijah in antipatijah, pri nezavedni, neposredni naravi. Obstaja splošno mnenje, da je ravnanje iz neposredne narave naravno in zato upravičeno. V področju duhovnosti je drugače: delo na spoznavanju sebe, na zavesti o sebi, je osnova duhovne rasti. Tako se izognemo iluzijam o tem, da se bližamo mirnemu razvoju človeštva. Človek, človeštvo, se nenehno bojuje z nasprotji v sebi. In če se mu odprejo vrata v duhovnost, ima možnost še bolj prodirati v resnico o sebi in v svoja nasprotja.

Nasilje nastane, ko se človek ne ozira na nič in na nikogar, da bi uresničil svojo voljo. Vendar ne gre drugače, kot da človek odrine vse, kar ga ovira, ko hoče uresničiti, kar si je zastavil. Sicer ne uresniči ničesar. Volja je v svojem temelju brezobzirna. Toda uresničujemo jo lahko s premislekom in občutkom. V tem primeru pride do tega, da jo vzgajamo, če seveda to hočemo. Če nočemo, zlomimo nasilno vsak odpor, vse kar se zoperstavlja naši volji.

SE NADALJUJE

Avtor besedila: Samo Simčič
Vir: www.prisluhni.si