Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ulikses-Odisej-Itaka-Vrnitev-Domov

Ulikses – Vrnitev domov nedelja, 2. september 2018 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke So vam poznani tisti trenutki, kadar se zazdi, da nam življenje govori, da nam daje neko sporočilo, smer? Na začetku se morda ne zdi zelo jasno, toda z nekaj dodatnega opazovanja in z nekoliko več poglobitve lahko uvidimo povezavo. In tako je pred nekaj tedni v moje življenje vstopilo ime Ulikses. Pojavilo se je nenapovedano, kot bi mi želelo nekaj sporočiti. To ime mi pred tem ni bilo domače, toda lahko sem ugibala, da je prišlo iz rimske ali grške mitologije. In res sem po krajšem raziskovanju ugotovila, da je to rimsko ime grškega junaka Odiseja, glavnega lika iz znamenite Odiseje. In najpomembneje – zgodba o Uliksesu opisuje potovanje vračanja domov. V tej zgodbi potovanje domov spremljajo številne težave in nevarnosti. To ni enostavna pot. Zakaj je ta zgodba nenadoma vstopila v moje življenje? Ali sem tudi sama v podobnem procesu vračanja domov? In kako bi to lahko bolje razumela? Moja vprašanja o domu so se v zadnjih nekaj letih pojavljala precej pogosto. Rojena sem bila v Izraelu in vedno sem se čutila močno povezano s svojo domovino in s svojo družino. Toda na neki točki svojega življenja sem morala oboje zapustiti, da bi uresničila višje, humanejše sanje. Vsakdo, ki je moral zapustiti svojo domovino, ve, da to ni enostavno. Danes, po desetih letih, se na svoji novi lokaciji počutim že veliko bolj domače, toda vem, da se iskanje doma še ni končalo. To iskanje ima veliko večje razsežnosti in globine, ki presegajo golo zemljepisno lego. Dom je kraj znotraj nas samih, kraj, ki presega prostor in čas, in Ulikses je tu, da mi pomaga premišljevati o tem in da me na to spomni. Začetek potovanja Ulikses, ali njegova bolj poznana grška inačica, Odisej, je bil kralj s precej posebnega otoka, imenovanega Itaka. Itaka je pod njegovo vladavino cvetela, njegova žena Penelopa pa je rodila dečka. Uliksesovo življenje je potekalo mirno in brez pretresov. Toda nekega dne so na Itako pripotovali kralji iz različnih grških mesnih državic, pozvat Uliksesa, naj se jim pridruži v vojni proti Troji. Ulikses je le s težkim srcem pristal na to in jih je najprej želel ukaniti tako, da je hlinil norost … Hodil je po obali, oblečen samo v spodnje perilo, vlekel plug, sejal sol v pesek … Toda kmalu so kralji uvideli njegovo ukano. Ker ni imel druge izbire, se jim je moral pridružiti. V nekaj dneh je zapustil Itako in se podal na pot proti Troji. To ni edina zgodba, ki se začne z omembo junaka, ki poskuša zbežati pred lastno usodo … Povsem jasno je, da vsaka sprememba, ki si jo želimo narediti v življenju, zahteva, da zapustimo poznano območje udobja. Najprej si tega ne želimo. Poiščemo vse možne razloge, da se izognemo premiku, da se izognemo naporu. Vemo, da je ta potreben za našo rast, toda naš razum nas zna prelisičiti. Mi želimo ukaniti življenje, utišati ta glas znotraj nas, ki od nas želi, da smo pogumni in pustolovski. Iščemo vse vrste izgovorov in opravičil, ki so včasih tako smešna, kot je sejanje soli v pesek; toda vseeno jim nasedamo. To lahko deluje nekaj časa, toda naposled nas bo življenje tako ali drugače primoralo k premiku. Platon nas v svoji alegoriji o votlini opisuje tako: od trenutka, ko se rodimo, smo vklenjeni. Ne moremo premakniti svojih nog, rok ali vratu, tako da vedno gledamo iste stvari na isti način. Einstein nekje zelo lepo pove: “Če vedno delamo to, kar smo vedno delali, bomo vedno dobili to, kar smo vedno dobili.” Ko nas torej življenje pokliče, se moramo premakniti. Vsak odpor bo povzročil le trpljenje in ko se premaknemo, bomo, tako kot v Platonovi alegoriji, videli, da je vse te “verige” enostavno pretrgati. Če se vrnemo k naši zgodbi, vojna proti Troji je trajala deset let in Ulikses je imel v njej zelo pomembno vlogo. On je bil isti, ki se je domislil ideje o znamenitem trojanskem konju. Trojanci so v prepričanju, da je to darilo bogov, skozi utrjena mestna vrata spustili ogromnega izrezljanega konja, ne da bi vedeli, da so se v njem skrivali vojščaki. Kralji so tako lahko s to bistroumno zvijačo naposled osvojili Trojo. Po 10 letih se je Ulikses končno odpravil nazaj proti svoji ljubljeni domovini in k svojim ljubljenim ljudem. Zdelo se je že, da se bo zgodba srečno končala – toda žal se je šele začela. Uliksesovo potovanje traja dodatnih 10 let in je v znameniti Iliadi poznano kot “Nostos”, ki pomeni “dolgo popotovanje domov”. Proti Itaki – potovanje Ulikses na svojem potovanju pluje po morju, postane na številnih otokih in gre skozi številne izzive. Bori se proti pošastim, upira skušnjavam, sprejema težavne odločitve … A kar je najpomembneje – na svoji poti nikoli ne pozabi svojega doma – Itake, cilja mitske pustolovščine. O Itaki, legendarnem kraju, ki simbolizira človekov življenjski cilj, so bile napisane mnoge zgodbe in pesmi; to je kraj, po katerem hrepenimo, višek naših sanj, smisel našega življenja. To je kraj, ki je blizu našemu srcu. Nekatere tradicije ga imenujejo “nebesa”, nas pa opisujejo kot “padle angele”. Druge tradicije ga označujejo kot “mesto luči”, kjer lahko vidimo onkraj vseh iluzij. Lahko ga imenujemo dom, vrsta kompasa, ki nam vedno kaže pravo smer v življenju. Zanimivo je, da sam cilj ni nikoli opisan obširno – poudarek je, nasprotno, na samem potovanju. Grški pesnik Konstantinos Kavafis v svoji znameniti pesnitvi Itaka pravi: Ko se napotiš proti Itaki prosi, naj bo tvoja pot dolga, polna pustolovščin, polna učenja. Lestrigoni in Kiklopi, jezni Pozejdon – ne boj se jih: teh ne boš nikoli srečal, vse dokler bo tvoj um vzvišen, vse dokler bodo čustva le redko prevzela tvojega duha in telo. Lestrigoni in Kiklopi, jezni Pozejdon – ne boš jih srečal, razen če jih ne nosiš v svoji duši, razen če jih predte ne postavi tvoja duša. Če ste opazili, se pesem začne z besedo “ko”. Morda je le vprašanje časa, kdaj se bo vsakdo med nami odpravil na to potovanje. Toda ko se odločimo zanj, prosimo, naj bo dolgo in polno dogodivščin. Ne iščimo bližnjic in lahkih poti. Namesto tega se v popolnosti prepustimo potovanju in se zavedajmo, da bodo vsi izzivi, s katerimi se bomo srečali na poti, samo odrazi tega, kar že nosimo v sebi. Sprejmimo jih, saj nam bodo razkrili največjo uganko med vsemi – to je uganka nas samih. Opazujmo svojo zavistnost, da bi se je osvobodili, svojo jezo, da bi jo nadzirali, svoje pomanjkanje discipline, da bi jo razvili, svojo težnjo po ločevanju od drugih, da bi ustvarili bratstvo, in svojo potrebo po ljubljenosti, da bi se naučili brezpogojno ljubiti … Potovanje domov je samo zunanji odraz notranjega ognja; povabilo k “spoznanju samega sebe”, kakor je bilo zapisano na pročelju templja v Delfih. Vse skrivnosti so znotraj nas, zato potovanje domov ni nikoli zunanje. Ni pomembno, ali smo v svoji domovini ali ne, ali živimo v veliki hiši ali šotoru. Resnični dom leži znotraj nas ter je povezan z našo sposobnostjo premišljevanja in razvoja notranjega življenja. Biti Človek pomeni biti bogat – ne zaradi materialne lastnine, temveč zaradi človeških vrednot in sposobnosti. Ko je naš notranji dom poln svetlobe, ko so naša okna in vrata vedno odprta ter lahko skoznje prodre svež zrak in znotraj prebiva ljubezen, takrat postanemo bogati. Pesem se konča s temi besedami: Bolje, da traja leta, tako da boš ob prispetju na otok že ostarel, bogat z izkušnjami, pridobljenimi na poti, ne pričakujoč, da ti bo bogastvo dala Itaka. Itaka ti je dala veličastno potovanje. Brez nje se ne bi odpravil na pot. Ni ničesar drugega več, kar bi ti lahko dala. Kako naj se pripravimo na potovanje? Za potovanje potrebujemo otroško radovednost, neomajnega duha, ki se ne umakne ob izzivu, veliko inteligenco, da bi vedno našli načine za napredovanje, srce, ki hrepeni po domu, ki ga je izgubil, humor in pogum. Zgodba o Uliksesu je čudovita alegorija človekovega življenjskega potovanja. Spodbuja nas k temu, da postanemo junaki svojega življenja, da iščemo in najdemo modrost in resnico, in to tudi takrat, kadar nas veter odnaša stran od obale. Da bi čim manjkrat zastranili s poti, da bi po njej potovali resno in predano. Da bi vztrajno potovali domov … Hvala, Ulikses, za navdih. Sivan Barzilay Vir: akropola.org Komentarji (4) www.pozitivke.net