Kasneje sem se prepričal, da je v temeljih znanstvene misli še vrsta drugih nerazrešenih vprašanj, ki po zahtevnosti presegajo raven mojega razmišljanja v tej knjigi. Nekatera od njih naj bi v prihodnje pomagal razjasniti nov fizikalni koncept, teorija strun, ki jo skušajo potrditi z novim LHC-pospeševalnikom; ta zagotavlja ogromne energije, ki so potrebne za ustvarjanje »zelo vročih« razmer, podobnih tistim ob začetku vesolja.

Gre za naložbo brez primere v zgodovini človeške znanosti, ki naj bi pripomogla h krpanju lukenj v materialističnem konceptu. Toda menim, da so luknje v sedanjih teorijah le prevelike. Za načrtovalce je projekt zelo pomemben, saj prinaša veliko upanje, obenem pa prepričuje svetovno javnost o velikanskih naporih znanosti, da bi se dokopala do trdnih spoznanj. Sam gledam na ta projekt z veliko dvoma.

Moj pogled na znanstvene teorije je postal še bolj skeptičen, ko sem se pričel poglabljati v dela Nikole Tesle.  Le malokdo ve, da je vteoriji elektromagnetizma na začetku 20. stoletja prišlo do velikega preboja, ki pa je ostal širši javnosti skrit. Preboj je napravil – nihče drug kot Nikola Tesla, ki ga obravnavamo kot fenomenalnega izumitelja in vizionarja, ne vemo pa, da je bil tudi odličen teoretik. Tudi na teoretičnem področju njegovega miselnega dometa ni premogel nobeden od kasnejših znanstvenikov. V literaturi naletimo na podatek, da Tesla svojega teoretičnega dela v zvezi z gravitacijo ni dokončal, kar pa ne drži. Z Dinamično teorijo gravitacije je leta 1894 napravil ogromen korak pri razlaganju naravnih pojavov in zakonov fizike ter pokazal, da ima elektromagneti­zem v naravi odločilno vlogo. Razložil je tudi fenomen etra, ki ga njegovi sodobniki, vključno z Einsteinom, niso razumeli, zato ga vse do danes pojmujemo napačno. Tesla je demantiral tudi nekatere Einsteinove trditve, npr. o zakrivljenosti prostora in časa ter o omejenosti svetlobne hitrosti.

O Teslovih dosežkih precej obširno poroča eden odličnih poznavalcev Nikole Tesle, William Lyne, ki razkriva številne podrobnosti njegovega dela, med drugim tudi Teslove dosežke pri razvoju elektrodinamičnega pogona za leteče stroje (leteče krožnike). Eter je vse kaj drugega kot prazen prostor; je neskončno polje energije, ki napolnjuje vse vesolje in ima pri vseh naravnih pojavih v povezavi z elektromagnetizmom odločilno vlogo. To energijo (imenovano prosta energija ali tudi energija kvantnega polja) je mogoče s primernimi napravami črpati in izkoriščati. To je Tesla s svojim avtomobilom na zrak (prano) tudi praktično dokazal. Gravitacija je le eden od pojavov, ki so povezani z etrom. Tesla je ne le razložil, kaj gravitacija v svojem bistvu je, temveč jo je z uporabo ustreznih elektromagnetnih polj tudi obvladal.

Teslova teoretična odkritja in večina njegovih revolucionarnih izumov nikoli ni prodrla v javnost. Človeštvo bi se z njimi bliskovitoizkopalo iz energetskih stisk (odvisnosti od naftnih derivatov) in suženjstva delu, zato je razumljivo, da so se vladajoči krogi zelo potrudili, da jih obdržijo v tajnosti. S tem pa smo ostali odrezani tudi od znanja, ki je mnogo bliže resnici kot sedanje znanstvene razlage.

Ob vsem povedanem sem se spraševal, na kakšne trdne miselne koncepte se lahko v zvezi z razlaganjem materije dandanes oprem? Znanost je še daleč od enotne in trdne teorije, ki bi me zadovoljila. Raziskovanja sem se tako lotil z drugega konca – z idealistične plati, ki tudi v zvezi z nesnovno platjo bivanja daje mnogo več pojasnil. Najprej sem poskušal ugotoviti, kako vtis o materijipravzaprav nastane. Ali je opazovalcu, človeku, mogoče govoriti o čem drugem kot o vtisu trdnosti? Tu pa se je treba podati na neraziskan teren področja nesnovnih pojavov, zavesti, duhovnosti.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si