Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zrcalo-Zavesti-Nasilje-Ljubezen

Nasilje, ljubezen in svobodna volja 4.del sreda, 12. september 2018 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Zrcalo zavesti Lastnost zavesti ima pred sabo velikansko delo. Ovrednotiti mora vso človeško civilizacijo in človeško bitje v vseh njegovih razsežnostih. Prek modernih elektronskih medijev je mogoče videti ogromno slik, ki kažejo človeško naravo. Toda to so slike zunaj nas. So tako kot Ariel in Kaliban na odru gledališča. Drugače je, ko zrcalo zavesti nastane v človeku samem, ko to sliko ustvarimo z lastnimi spoznavnimi silami. Večina ljudi tega zrcala ne more prenesti, če se pojavi v njihovih dušah. Toda to zrcalo postaja vedno bolj prisotno v svetu. Predstavimo si, da bi se nam izpolnila želja videti v svoja prejšnja življenja. To se vsekakor zgodi na pragu dveri v duhovni svet. Ampak to ni nikakršno blaženo doživetje! Tu se pokaže vsa demonija, kolikor ji je človek služil v svojem egoizmu in svoji nezavedni duši. Seveda se pokaže tudi vse vzvišeno duhovno v človeku in vsa ustvarjalna dela, ki jih je opravil. Vendar je resnica človeka na obeh straneh. In če se ne pokažeta obe strani, potem je doživetje prejšnjih življenj navidezno. Zato je človek zaščiten, da ne vidi tega, česar ne bi prenesel. To lahko doživi, ko temu ustrezno dozori. Ni človeka, ki ne bi imel slabe vesti, pomislimo pa, kolikšna je lahko slaba vest v doživljanju prejšnjih življenj. Obdobje zavesti prej ali slej, v tem ali prihodnjem življenju, pokaže človeku zrcalo zavesti. To je nujna prihodnost, sicer ne bo duhovnega napredka. Človek s svojim razvojem ne vodi le samega sebe, temveč vse, kar ga na Zemlji obdaja. Kajti iz tega, kar je Zemlja, je izšel in je njegova usoda, da to povede s seboj in preobrazi, kakor lahko preobrazi sebe in svojo naravo. V obdobju zavesti se vedno jasneje kaže, kolikšno odgovornost nosi človek za svet in kakšne naloge so pred njim v njegovem odnosu do sveta. Teža te odgovornosti je že danes takšna, da se zdi, da je človek ne bo mogel nositi. Nesmiselno pa je izgubljati upanja. Lahko pa si predstavljamo, da marsikdo ne bo hotel gledati v zrcalo zavesti v svoji duši. Da bodo ali so ljudje, ki ga nikakor ne bodo prenesli ali ki ga ne vzdržijo. Tisti, ki bodo v tem zrcalu odkrili tudi ideal človeškega bitja in resnično človeško dostojanstvo, se bodo znašli na velikem razpotju. Pravzaprav tega ni mogoče pripisovati neki prihodnosti, to razpotje je tukaj in zdaj. Zakaj rado se zgodi, da zaradi dosežkov na poti duhovnega dozorevanja in zavestnega preobražanja svojega bitja izgubimo sočutje. Postanemo ošabni, vzvišeni nad vsem, kar po našem mnenju zaostaja ali kar ni raven našega dosežka. Sočutje je odločilnega pomena, saj v zrcalu zavesti ne vidimo samo sebe, temveč človeka nasploh, tudi druge ljudi, s katerimi smo tako ali drugače povezani ali celo sploh nismo povezani. Odločalo bo o tem, ali imamo ideal človeškega bitja in človeško dostojanstvo zase ali pa ju hočemo deliti z drugimi. To pomeni postati socialno bitje. To pomeni zavzeti se za socialno življenje, razvijati ideje, kako živeti skupaj z drugimi. Kako gospodarskemu življenju dati socialni značaj. Kako dati tudi kulturi lepega in duhovno plemenitega socialni značaj. In kako resnico človeka, kakor se jo da razbrati iz zrcala zavesti, postaviti v središče splošnega življenja. V tej povezanosti nasilje ni posameznost in ga tudi ni mogoče reševati samo kot nasilje. Razvijanje zavesti je zdravilo, s katerim se ne obračamo neposredno nanj, temveč na tisto, kar je v človeku pozitivno. To skušamo okrepiti. To deluje na tiste, ki zdravilo iščejo. Tistim, ki ga ne iščejo, ne more pomagati, četudi bi jim ga dali. Vrnimo se na začetek tega spisa. Dogaja se ravno obratno od tega, kar so oznanjevali znanilci nove dobe. Zato se govori, da smo pač v času preizkušenj. Izpolnitev nove dobe se prestavlja v prihodnost. Mogoče, toda brez iluzij. Bitja duhovnega sveta poznajo zlo samo iz izkušenj človeka, ker sama niso vpletena v zlo. Zlo je prepuščeno človeku, da ga prepozna in premaga. Pripoved o izgnanstvu človeka iz raja prikazuje, da je hudič, potem ko sta Adam in Eva jedla z drevesa spoznanja, česar ne bi smela, privedel oba pred Boga, da bi ju obsodil in prepustil njemu ter peklu. Bog pa se razjezi in vrže hudiča na tla, da se lahko le plazi, in reče, da je Adam – in Eva tudi – s svojim dejanjem postal Bogu enak, tako da lahko sam razlikuje dobro od zlega. Človek si je pridobil s sposobnostjo spoznavanja in zavesti resnično in najvišje dostojanstvo. Imamo ga, če ga hočemo. KONEC Avtor besedila: Samo Simčič Vir: www.prisluhni.si Komentarji (0) www.pozitivke.net