Misel Luči in Božanska Usmeritev
za Zemljo v letu 2019
Vnebovzeti Mojster Saint Germain, 31. dec. 2018

~

»Ljubljeni mojega srca, kako čudovit svet lahko zgradimo skupaj, če združimo svojo pozornost k Bogu in služimo kot Eno. Jaz, moj ljubljeni brat El Morya in še nekaj mogočnih Bitji Luči smo skupaj izbrali naslednjo Misel Luči in Božansko Usmeritev za leto 2019.

Zdaj vas prosim, da dihate zavestno in globoko ter povežete svoje srčne Plamene z mojim in prejmete to čudovito Misel Luči.

Poslanstvo in značilnosti ega

Ego ni fenomen, lasten vsem živim bitjem. Ogroža le bitja s svobodno voljo. Nastal je kot produkt našega lastnega uma. Je umetna, zavestna energijska struktura, ki nima stika z Izvorom. Živi kot parazit od energije, ki jo jemlje duši.Je kot tat, ki nikoli ne počiva in neutrudno prazni njen rezervoar vitalnosti.

Gnostiki razlagajo, da se je ego pojavil v času tretje, lemurijske človeške rase kot posledica odklona od naravne spolnosti. Ta odklon v krščanstvu imenujemo »izvirni greh«. Učitelj Samael pove, da sta spolnost in ego tesno povezana, saj se ego napaja iz prelite spolne energije. Obe tematiki sem strnjeno povzel in predstavil v knjigi Spregledano poslanstvo spolnosti.

Prastare modrosti so kot dobro vino: s starostjo pridobivajo vrednost. Osebne in družbene stiske današnjega časa bi lahko hitro rešili, če bi upoštevali eno od njih, nekoč napisano nad vhodom v preročišče v Delfih: Človek, spoznaj samega sebe. Hudo je, da se niti ne zavedamo, kako malo dandanes vemo o sebi in o dogajanjih v naši notranjosti.

Ne le v sledilcih budizma, tudi v vsakem od nas tli želja, da bi se izognil trpljenju. A budistični nauki so precej tuji ušesom povprečnega zahodnjaka. Um sodobnega človeka je zahteven in pričakuje, da mu je razloženo, zakaj naj bi se držal posameznih nasvetov; sam želi presoditi, ali je priporočeno primerno zanj ali ne.

Ne morem se spomniti nobene kritike, ki bi bila naslovljena name, celo če je bila skoraj popolnoma resnična, ki bi upoštevala vse tiste širše okoliščine, ki vedno spremljajo brazde napak, tiste odrešilne dražesti, ki spremljajo sončni žarek, še tako droban, skozi temo prekrivajočih ga oblakov. Ne morem se spomniti nobene kritike, celo ne takšne, ki se je nagibala k milini, ki bi predvidela celoten vzrok, ki ga je skušal prikazati učinek. Ne morem se spomniti kritike, z drugimi besedami, ki ne bi bila pristranska.

Nič manj nisem prepričan, da bi bila tudi katerakoli moja kritika, ki bi jo naslovil na druge, manj pristranska, manj ne-upoštevajoča olajševalne okoliščine, manj nepozorna do sončnega žarka, ki čaka nad oblaki.

Včasih dobim zanimivo vprašanje: Kaj bi moral občutiti, ko meditiram? Prvo, kar me zmoti, je beseda »moram«. Sporoča neko pričakovanje, kar v meditaciji ne obstaja. Pa vendar to vprašanje ni tako zelo nenavadno, saj smo se z njim malodane ukvarjali vsi, ki smo se srečali z meditacijo.

V bistvu je odgovor zelo preprost, saj meditacija ni drugega kot stanje brez misli, direktna povezava z našim Izvorom, ampak kako te občutke opisati nekomu, ki se s tem srečuje prvič. In ker je meditacija med drugim tudi trening, to pomeni, da tega stanja po vsej verjetnosti ne bomo dosegli že takoj na začetku, kot mišična masa ne nastane po eni uri v fitnes centru. Zamislite si, da pridete v fitnes zato, ker ste slišali, da je to dobro, nihče pa vam ne pove, zakaj. Tako jez meditacijo. Pridete recimo na jogo, ker ste slišali, da je koristno, ne veste pa, kaj se tam dogaja z vami. Začne se uvodno sproščanje, usmerjenost k dihanju, vi pa sploh ne veste, kaj »se greste«.

Angelsko delovanje
Vsak človek ima svojega angela. Človek, ki ni jasnoviden, pa ga vendarle lahko zaznava. Ne sicer jasno, temveč s tenkočutno pozornostjo. Ozre se na primer v pretekle dogodke, ki so ga doleteli. Opazuje, kako je prišlo do njih, kako se je odločal in kakšni motivi so ga spodbujali k temu. Posebno pozornost posveti temu, kar ga je pripeljalo do odločitve ne le v svoje dobro, temveč tudi v dobro svojega okolja.

Preveri tudi tisto, kar ga je od tega odvračalo. Zave se, da se vsega tega spominja zato, ker bedi nad tem zavest. Ta zavest ni povsem budna, lahko pa to postane. V tej zavesti prepozna angela, ki čaka, da ga podpre v pravih odločitvah. Opazi, da v takšnih primerih začnejo pritekati vanj notranje sile.

Naloge angelov
Naloga angelov je podpirati ljudi, ko ti razvijajo svoj jaz ter zavest o tem, ker so sami to stopnjo že dosegli. Toda dosegli so jo v drugačnih okoliščinah kot človek, v nezemeljskem stanju, preden je nastopil fizični obstoj Zemlje. Zato nimajo izkušnje, ki jo ima človek s svojim izgnanstvom. Človeštvo še ni daleč na poti doseganja zavesti o jazu.

Ta je bil sprva kolektiven, od obdobja Stare Grčije do danes pa raste sposobnost individualnega jaza. Vzporedno s tem raste tudi egoizem, lahko pa tudi nasprotje egoizma: pozornost do drugega.

Izgubili smo se, izgubili smo stik z nami samimi. V tem pahanju za denarjem, statusom in vsemi dobrinami, ki nam jih le to omogoča, smo izgubili tisto, kar nas je osrečevalo.

Vidimo lahko samo mnogo nesrečnih ljudi, ki ne vedo več, kako najti stik s sabo.

Intuicija je pozabljeno sredstvo, o instinktu sploh ne razmišljamo, pa brez njega ne bi preživeli. Telo samodejno deluje na podlagi instinkta. Mi dandanes poslušamo samo um, um pa je omejen na to, kar poznamo in nič drugega. Um nas mede dan za dnem. Intuicija je nad umom, pa je ne slišimo. Če bi ji znali prisluhniti, bi si olajšali marsikatero situacijo.

Kaj so angeli?
Angeli so človeku najbližja duhovna bitja. Že v predhodnem razvojnem krogu so dosegli zavest o sebi. Vedo, kaj je to: biti jaz. To lahko zdaj posredujejo človeku. Človek ima v kozmosu med drugim tudi edinstveno nalogo: razviti samostojno, svobodno razumevanje sveta, življenja in sebe neodvisno od duhovnega sveta. Te sposobnosti bitja duhovne hierarhije nimajo, ker mislijo pojave kozmosa neposredno, brez lastnega premisleka, vendar tako, da se pri tem ne motijo in ne slepijo.

Zato niso samostojna, temveč Božja bitja. Človek pa se v svoji samostojnosti, ki si jo je pridobil le postopno in sčasoma, lahko moti, slepi in lahko tudi laže. Za to kakor tudi za človekovo samostojno mišljenje bitja duhovne hierarhije nimajo razumevanja. Če človek ne sledi Božji volji, so ga pripravljena kaznovati. Nimajo izkušnje lastne in svobodne vesti. Tudi angeli ne.

Večina bolnih oseb se zateka k bioenergetikom z namenom, da dobijo energijo in se s tem pozdravijo. V očeh »bolne osebe« je bioenergetik nekdo, ki ima več energije in zato lahko zdravi. Bolna oseba smatra, da nima dovolj energije in zato potrebuje pomoč. Kaj naj bi ta pomoč bila.

Skoraj vsi potrebujejo ob sebi nekoga, ko se počutijo slabše. Ta bližina bi jim dala toplino, razumevanje in občutek pripadnosti posebno sedaj, ko je oseba bolna. Zakaj pa jim ni dovolj bližina osebe? »Bolna oseba« se smatra za bolno in da nima dovolj energije, celo to, da ima pomakanja energije in to v določenem predelu.

Duhovna bitja obstajajo, vendar jih ne vidimo s fizičnimi očmi. Nekdo, ki je slep, ne vidi barv in oblik predmetov, toda barve in oblike obstajajo tako kot predmeti. Tako je tudi z duhovnimi bitji. Vidimo jih, če izoblikujemo notranji vid, sicer smo zanje slepi. Notranji vid lahko izoblikuje vsakdo, ki se v tem smislu šola in neguje duševno duhovna čutila.

V preteklih kulturah je človeštvo izražalo pogled v duhovni svet v slikovitih mitoloških zgodbah in pesnitvah. Te niso plod samovoljne in poljubne domišljije, temveč izkušnja sveta in življenja ljudi z visoko duhovno zavestjo. Ti, to so bili svečeniki, so razširili med ljudstvo bajke in drugo duhovno blago. Šol ni bilo, bilo pa je duhovno izročilo, ki je ustvarjalo med ljudstvom in njegovimi voditelji kulturo.

V Indiji je živel mož, ki je prinašal vodo. Imel je dve vedri, vsako na eni strani palice, ki jo je nosil na ramenih. Eno vedro je imelo razpoko, medtem ko je bilo drugo vedro popolno in je vedno, na dolgi poti od potoka do gospodarjeve hiše, prineslo vso vodo. Počeno vedro pa je prispelo napol prazno.

Tako je bilo dve leti, vsak dan. Nosač je vedno prinesel vedro in pol vode svojemu gospodarju. Seveda, popolno vedro je bilo ponosno na svoj dosežek, saj je bilo temu namenjeno, ubogo počeno vedro pa se je sramovalo svoje nepopolnosti in je bilo razočarano, saj je opravilo samo polovico svoje naloge. Po dveh letih svojega »neuspeha«, je nekega dne nagovorilo nosača ob potoku:
»Sram me je in rad bi se vam opravičil.«

Zavest in proces zavedanja predstavljata eno od najtežjih filozofskih pa tudi psiholoških in medicinskih vprašanj. Pri obravnavi teh pojmov različni avtorji običajno dajejo zelo posplošene opredelitve, ki nam povedo le malo ali pa skoraj nič. Večina med nami v sebi čuti pomembnost in veličino tega vprašanja, toda kot odgovor ponavadi dobimo le drobtinice, zavite v “učene” in nerazumljive besede. Razlog je ta, da se poskuša o zavesti govoriti izključno z oprijemljive fizične perspektive. Zavest pa nima fizičnega izvora. In zato je o njej tako težko govoriti.

Tokrat bomo poskušali na slikovit in simbolni način svojo pozornost usmeriti k razumevanju tega pojma. Morda bo tak pristop, ki sproži intuitivno dojemanje, ustreznejši od opisovalnih in razčlenjevalnih metod, s katerimi se običajno srečujemo.

Poenostavljeno bi se moto razvoja zavesti trenutno lahko glasil: »Odvrzimo ego«.
Po splošnem razumevanju, bi moralo biti s tem vse rešeno. Pa ni čisto tako.
Namreč, tudi gosenica še ne bi postala metulj, če bi samo odvrgla kožo.

Res pa bi bilo marsikaj drugače. Trenutna resničnost bi vsekakor postala prijaznejša. Vendar pa zaradi tega razvoja ne bi nič prehiteli. Pod kopreno ego zavesti je namreč še vedno samo droben popek naše Bit-i, še neuresničene Božje narave.

To je tista vsebina zavesti, katere čas še ni prišel. Višja vsebina mora zamenjati nižjo vsebino tako, kot dan zamenja noč, tako kot plima zamenja oseko.
Ravno tako, kot bo gosto snovno resničnost zamenjala eterična resničnost.

Pojem praznine ni nekaj novega. Doktrina praznine temelji najmanj v samih začetkih budizma. Govori o najvišjih spoznanjih narave našega uma. Govori o preseganju iluzije pojavov, o brezosebnosti stvari, o preseganju dualizma in pogojenosti. Praznina označuje stanje take presežne zavesti. Če želimo to stanje ubesediti, se ne moremo izogniti filozofskemu pristopu.

Recimo, če govorimo o praznini ali polnini je to samo prazno besedičenje. O tej praznini govorimo. Mimogrede, tudi ta članek je prazno besedičenje. Lahko izustimo polno praznih besed, kot je lahko naš um poln iluzije- praznih pojavov. Brez te iluzije bi v našem umu nastala taka tišina, da bi se čutila praznina. Zato je molk najbližji temu razsvetljenemu stanju.

Stvarstvo je v stalnem spreminjanju. Resničnost tega trenutka je v stalnem poustvarjanju. In ker se vsak trenutek vse spreminja, je nemogoče nek trenutek ujeti in zamrzniti v neko »dokončno« resnico.

To utvaro prakticira naš razum. Razum se namreč trudi ujeti resničnost tega trenutka v neko lastno sodbo. Sodbo, ki pa ne more biti resnična že zato, ker ji edina resničnost ki obstaja, uhaja v stalnem spreminjanju.

Piše: Zoran Železnikar

Samomor in evtanazija
Samomor je nesmiselen beg pred nekimi okoliščinami, ki se jim ni mogoče izogniti, saj smrt življenja ne prekine. Če si vzameš življenje z namenom, da nečemu ubežiš, s tem dejanjem pravzaprav nisi razrešil prav nič. Odhod duše iz fizičnega sveta je ne razbremeni njene odgovornosti. S samomorom se ne da uiti kazni. Samomorilec meni, da samomor ustavi zavest, a zgodi se prav nasprotno. Zavest se še okrepi.

Pravičnosti se ni mogoče izmakniti. Če storiš samomor, ne boš dosegel tistega, kar se je duša namenila doseči. A stopiti v praznino se ne da, saj ta ne obstaja. Ni je nikjer v vesolju. Prostor je vedno napolnjen s tvojimi stvaritvami. Ne moreš jim ubežati.

Piše: Zoran Železnikar

Srečanje z dragimi v onostranstvu
Takoj po smrti te pričakajo vsi, ki si jih imel rad – tako tisti, ki so umrli pred tabo, kot oni, ki bodo umrli za tabo. Trenutek srečanja s prijatelji in dragimi je za marsikoga veliko presenečenje oz. šok. Človek namreč ni posameznik temveč individualni vidik vsega, kar je.

V duhovni stvarnosti stojijo ob tebi tvoji predniki ter tvoji nasledniki – drug ob drugem. Čas namreč v duhovnem svetu ne obstaja. Vse se dogaja istočasno in vzporedno, vtis o zaporednosti – občutek časa - je le način dojemanja uma v snovnem svetu. Resnica je: nikoli nisi sam.

Piše: Zoran Železnikar

Tretja faza smrti
V tretji fazi se zliješ z Esenco in izkusiš najvišjo resnico v jedru svojega bitja. Najvišjo resnico lahko imenuješ Alah ali Vseobsegajoče ali kako drugače. V tej fazi spoznaš najvišjo resnico o samem sebi, nato pa se spomniš, kako jo ponovno ustvariti.

Prehod skozi tretjo fazo je krajši kot v drugi fazi. Luč, ki jo zaznaš na koncu prehoda, je na začetku drobcena, nato pa postaja večja in večja, dokler ne postane … vse, kar je. Tik pred zlitjem duša lebdi v luči. Koplje se v žaru Esence. Odpadli so vsi občutki strahu, zaskrbljenosti in nelagodja. Esenca izžareva čisto ljubezen, duša pa doživi občutek, da je obkrožena in oblita z ljubeznijo in nežno toploto, popolnoma sprejeta in zaželena. Vse, kar si je duša dobrega ali slabega mislila o sebi, se razgrne pred njo in se počasi raztaplja v luči…

Piše: Zoran Železnikar

Druga faza smrti
Duša se v prvi fazi osvobodi vseh misli, ki bi jo vezale na telo in njegov videz. Druga faza je izkušnja vsega, kar ste mislili, da se po smrti zgodi. Bog vam bo dopustil, da si v trenutku smrti ustvarite izkušnje, kakršne koli si želite. To se bo zgodilo v trenutku. Če verjamete v reinkarnacijo, boste nemara videli trenutke iz minulih življenj.

Tisti, ki veruje v sodni dan ali vice, ki jim sledita raj ali pekel, bo doživel natanko to. Ustvaril bo natanko tako podobo. Če nima predstave o podrobnostih, si jih bo v hipu izmislil. Nato bodo ti kraji ustvarjeni zanj, hipoma. Ta izkušnja lahko traja, kolikor dolgo je potrebno - glede na krivdo, ki se je zaveda, lahko tam biva tudi več (zemeljskih) stoletij.  Pri tem pa je pomembno dejstvo, da gre za opazovanje – samega sebe in dogajanja; nekako tako kot če bi gledal poučen videoposnetek.

Piše: Zoran Železnikar

Prva faza smrti
Prva faza je za vse enaka. Takoj ob smrti se zgodi nekaj zanimivega. S popolno gotovostjo se zavemo, da smo umrli in da ne gre za prevaro. Obenem pa nam je popolnoma jasno, da se življenje nadaljuje. To izkusijo vsi. Malce frustrirajoče je le spoznanje, da nismo več v telesu temveč oddvojeni od njega. V tej fazi se duša zave, da telo, v katerem je živela fizično življenje, ni realno. Telo ni duša.

Kje človek premine (pod zemljo, pod vodo,…) ni pomembno, saj je duša takoj prosta.
Kljub nekoliko nelagodnemu občutku je zavest zelo zbrana. Duša se počuti veličastno in svečano. Telo se pričenja ohlajati od nožnih prstov navzgor in v kake pol minute doseže glavo. V trenutku, ko telo občuti hlad, se prične duhovno videnje in slišanje. Volja nima več nikakršne moči nad telesom.

Piše: Zoran Železnikar

Smrt je odločitev
Teologija je prinesla zablodo, da Bog ljudi pokliče. A to ne drži. Smrt je odločitev duše. Zavedanje, da umiraš zato, ker si se sam tako odločil, je v veliko pomoč.

Umiranje je nekaj, kar narediš sam, zase, na ravni duše. Kako, da se tega ne zavedaš? Ker se te odločitve dogajajo na nadzavestni ravni, na ravni višje zavesti. Dejansko si sam vzrok svoje smrti. To vedno drži, ne glede na to, kje ali kako umreš. Ne moreš namreč umreti proti svoji volji; tudi trenutek in način smrti sta stvar izbire. Kajti nič se ne zgodi, če (na nezavedni ravni) ne želiš, da bi se. S prave strani zavedanja žrtve ne obstajajo.

Kaj je pravzaprav ta svet, v katerem se gibljemo in nad katerim vedno znova čudimo? Čudimo se ostrim nasprotjem kot so življenje in smrt, zdravje in bolezen, bogastvo in revščina, dobro in zlo. Med vsemi tem moramo kakor koli že najti svojo pot. Izžarevate vse svojo mladostno navdušenje. Ampak tu in tam se nekateri od vas tiho potegnejo vase, da bi razmislili o smislu tega navideznega nesmisla. Zakaj se ljudje tako zelo ukvarjajo z vsem in z vsakim? Kaj je smisel vsega tega živčnega razburjenja in prizadevnosti?

Ne boste našli v sebi niti harmonije niti miru, če sami zase ne boste v sebi razrešili tega konflikta nikoli v minljivih nasprotij. Danes se lahko glasno veselite in jutri ste lahko „ down“. To ni samo simptom nekega viharnega in življenjskega obdobja in tudi ne zapoznele poburtete. V enem trenutku živite intenzivno v dogajanju in v naslednjem se počutite kot tujec na zemlji.