Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ucinek-Film-Mali-Buda-Budizem-Zahod

Mali Buda ponedeljek, 6. maj 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Miran Zupančič Kakšnim vidikom lahko sledijo moderni režiserji s filmi o Budi? Le kakšni učinki imajo lahko na nas taki filmi? Hočejo režiserji budizem približati zahodnjaku? Nam hočejo pokazati zanimivo religijo, ki se razlikuje od krščanstva? Možno je, da hočejo tistim, ki jih je krščanstvo razočaralo in ne morejo več najti v njem prebliska Bratstva drugega kraljestva predočiti sledi v neki drugi religiji. Morda zbuja film "Mali Buda" zato tako pozornost, ker daje človeku, ki ga je razočaralo krščanstvo, drugačen vzgib Bratstva v obliki budizma . Možno je, da se je režiserja dotaknil preblisk Bratstva v obliki budizma in ga želi oddati dalje. Če je temu tako, mu je uspelo? Del filma prikazuje najpomembnejše postaje Budove poti. V teh prizorih smo lahko resnično občutili nekaj prvotnega ognja budizma. Ko princ Siddartha spozna, da obstajajo starost, bolezen in smrt in da je vsak človek tudi on sam, podvržen tem grozotam. Ta resnica se ti kot ost zarine v svet užitkov in togih navad. To zares šokantno spoznanje govori nam celo s pomočjo filma v kinu. Tudi ko se princ Siddharta ognjevito odloči, da bo odkril vzroke teh grozot, pa naj stane, kar hoče, se prenese v dvorani spoznanje notranje želje po odrešitvi človeka, ki neomahljivo išče resnico. Končno sedi Siddharta Gautama po mnogih stranpoteh in ovinkih pod drevesom Budhi. Vanj se zaletavajo vse sile sveta in lastne notranjosti. Tem silam nepremično gleda v oči in spozna: to ni moje pravo bistvo. Spozna pa celo: tudi jaz ni moje pravo bistvo. Medtem ko to spoznava in uničuje staro življenje ter pridobiva novo, morda tudi ljudje v dvorani doživljajo nekaj silnega vtisa, ogromne možnosti preoblikovanja. Mogoče se jih dotakne vzgib, ki je osnova prvotnega budizma; povabilo, da opustijo staro življenje, s čimer lahko dosežejo novo. Preblisk je tako močno zasidran v pripovedih o Budovi poti, da še celo po tisočih letih, tudi v filmu z vsemi pretkanostmi moderne zabavne industrije, dokazuje svojo moč. Deluje skozi vse tančice odvračujoče optične predstave in skozi kult genija. Kajti kult genija je, ko nastopi Buda kot zvezda odrešitve sveta. Pravi Buda je bil gotovo na zunaj zelo neopazen, le notranje je bil izpoljnen s silno močjo. Vendar pa ilustracija nauka o reinkarnaciji, kot je podana v tem filmu, ne bi smela v človeku delovati kot preblisk, ampak nasprotno kot omama. Če se nek poslanec Bratstva inkarnira, izhaja iz te inkarnacije delovanje, ki vse prežema. Uničena je vsa napačna vera npr. v obrede, rituale in običaje, v možnost pridobiti odrešitev s pomočjo molitvenih mlinčkov. Poslanec Bratstva je za svojo okolico použivajoč ogenj, tako zelo je ta zakrnela v starih navadah. Za sprejemljive pa je nalezljiv ogenj. Vendar pa ali je vselej tako pri vedno novih reinkarnacijah lame, kot je poznano iz Tibeta? Ali no to potrjen stari sistem obredov in navad, sistem manter, samostanov in meditacij? Lahko se temu ugovarja: s tem, da se isti lama vedno znova inkarnira, ohranjajo ljudje Budov nauk vedno živ za druga. Vendar pa ali je pri tej obliki reinkarnacije ohranjen priblisk osvoboditve resnično živ? Nepristranski opazovalec se vpraša: se ne bi poslanec Bratstva inakrniral med ljudi, ki so z njim duhovno povezani in ga kot takega duhovno z gotovostjo prepoznati? Potrebuje tak poslanec šamana, ki ga prepozna v transu? Potrebuje varstvo in imetje svojih prejšnjih inkarnacij, da bi se dal prepoznati? Zakaj mora biti prazaprav postavljen v položaj, ki ga je imel v prejšnjih inkarnacijah? Ne bi deloval tam, kjer se je rodil, ali sam doseči položaja? Prastari duhovni nauk opisuje še druge možnosti; da se namreč človek s pomočjo določenih vaj lahko osvobodi snovnega telesa, da lahko zavestno živi v fiješem astralnem-onostranem svetu, tudi če njegovo snovno telo umre. Je sicer odrešen kolesa rojstva in smrti, vendar pa ostane nqa astralnem še dalje nevezan; je pa prost nujnosti, da se reinkarnira v snovno telo. Če se reinkarnira, naredi to prostovoljno. Le zakaj? Da bi človeka, ki živi v materiji, spodbujal k čaščenju bitij, ki živijo na drugi strani in jih tako obdržal pri življenju v finejšem svetu, v onstranstvu. Tako nastanene celoten sistem nedotaknjen: ljudje, ki živijo v tostranstvu, vzdržujejo bitja, ki živijo v onostranstvu in nekateri od njih se vedno znova reinkarnirajo, da bi v tostranstvu spodbujali čaščenje onostranskih. Ti, ki živijo v materiji, se usmerjajo na onostranstvo, ne pa na odrešitev iz onostranstva, tisti, ki živijo v onostranstvu, se usmerjajo na tostranstvo, da bi ohranili svoje življenje v onostranstvu. Tako je reinkarnacija, kot je predstavljena v filmu, v protislovlju z Budovim namenom. Namesto, da bi se ljudje osvobodili, ostajajo ujeti v do popolnosti organiziran sistem obredov. Ali se Buda ne bi kot blisk iztrgal temu sistemu? Odrešitev ne moremo pričakovati od obredov in običajev. V filmu je rečeno: če nihče ne potrebuje Karmapove pomoči-živega Bude za prebujenje, se Karmapa ne boč več inkarniral. Pomoč prebujenja torej. Buda je hotel pomagati odrešiti človeka iz tega minljivega sveta, ga prebuditi iz stanja nezavedanja. Toda gledalec v filmu ne vidi, da bi se lahko osvobodil iz sveta minljivosti, da bi prejel pomoč in kako naj bi se to zgodilo. Vidijo se le krožnice narave in krožnice reinkarnacij. Krožnica narave je obdana z religioznimi obredi od katerih se sprejema svoj smisel. Nomadi v visokogorju Tibeta živijo popolnoma v sozvočju s to krožnico. Tako uporabljajo vse od jaka, živali od katerih je odvisen njihov obstoj: ni nobenega odpadka. Vsako ravnanje spremljajo molitve, vsepovsot se vrtijo molitveni mlinčki. Ali se vrtijo zato, da bi ostalo vse po starem? Treba je npr. izgovoriti 111.000 molitev, da bi družina, v kateri se ponovno uteleša Karmapa, po prvem sinu in šestih deklicah končno dobila drugega sina, po katerem hrepeni, Karmapo. In nekaj tisočkrat se vržejo na tla romarji na tisoče kilometrov dolgi poti v Lhaso, da bi zmanjšali sovraštvo, pohlep in zmoto. Toda ali se s tem odrešijo? Se s tem prebudijo? 17. Karmapa, ponovno rojeni Buda, je bil kot 16. Karmapa in vsi njegovi predniki zmožen zavestno preiti iz ene v drugo inkarnacijo. Potem ko ga najdejo in indetificirajo, ga izobrazijo in postavijo na prestol. Ta obred spremlja petje, glasba in meditacija. Mladenič blagoslovi množico. Vidimo tudi, kako dodeli grob nevarnemu demonu, ki prebiva v kamnu in pusti zopet vreti usahlemu stidencu. Prejšnji Karmape so bili vsi učitelji menihov. Kaj so učili? Gledalec tega ne izve. Mnogi od teh Karmap so bili desetljetja zazidani, da so meditirali. O čem le? Tega ne izvemo. Stoletja je ostal Karmapa enak: Ne vidi se nobenega prebujenjs, samo molilni mlinčki, meditacije in blagoslovi. Dogajanje v filmu, dokumentacija resničnih procesov se sestoji iz natačno predpisanih obredov in ukrepov pri iskanju novega Karmape. 16. inkarnacija je pustila za seboj pismo, v katerem je bilo opisano kje in v kateri družini naj bi se zopet utelesila 17. inkarnacija. Pismo se razloži in po neuspehih ter mnogih mikah najde neka odprava novega Karmapo in ga prepozna. Ob njegovem rojstvu so se dogajali čudeži, dve uri je npr. po vsej okolici donela čudovita glasba. Tudi Dalaj Lama v sanjah prepozna okolje novega rojstva. Pri vsem tem se gledalcu poraja vprašanje: Zakaj morajo lame iskati novega Karmapo? Zakaj morajo ravnati po zemeljskih znamenjih, če pa so med njimi vendarle "jasnovidci"? Zakaj novi Karmapa, ki ima vendra zavest, ki je ni prekinila smrt, sam ne ve, da je Karmapa in se ne da prepoznati? Zakaj ne prepozna mest, na katerih se je mudil v prejšnjih reinkarnacijah? Lahko bi bil odgovor: hoče, da ga iščejo, da tako raste hrepenenje njegovih priveržencev. Lahko bi njegovo zavest začasno zameglilo snovno telo, v katero je potopljeno. Toda zakaj dopusti, da pričakujejo ljudje odrešitev od obredov-ritualov? Zakaj dopusti, da je sam stisnjen v obroč obredov in mora storiti, kar predpisujejo tradicija in najstarejši? Zakaj so zahodnjaki dovolijo, da jih te krožnice očarajo? Zahodna civilizacija uničuje svet in sebe samo. Zdi se da je, klic nazaj v naravo in k tradicionalni religiji izgovor. Zdi se, kot da bi lahko življenje v sozvočju s naravo in tradicionalnem religioznem sistemom, ki daje življenju smisel, prineslo mir nemirnemu svetu. Tako življenje bi lahko čjudem odvzelo strah in negotovost, nadomestilo njihovo tehnično ošabnost in prizadevanje za oblast z vedenjem in občutkom varnosti, s tišino. To je upanje. In ni mar boljše sočutje z vsemi bitji in enost z naravo kot izkoriščanje in uničevanje le-te, kar daje pečat življenju na zahodu? Podobne vrednote so ostale žive tudi pri Hopi-Indijancih, s katerimi je 16. Karmapa vspostavil stik, kot nam to kaže film. Te vrednote in življenjski nazori so nujni. Pa vednarle ali zadoščajo za ublažitev najbolj notranjega človekovega hrepenenja? Je življenje v krožnicah narave in v obredju religije v skladu s človekom? Kaj ni njihovo poslanstvo, da se odreši vsega zemeljskega. Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog