Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2019070717573881

Mojstrstvo niča sreda, 21. avgust 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Trenutno sem se znašla v nekakšnem paradoksu. Nekaterih stvari ne morem več delati, čeprav jih znam, tiste, za katere čutim, da sem poklicana, pa ne samo, da ne vem, kako naj se jih lotim, čutim tudi, da nekaj še ni čisto sestavljeno. Morda se še nekaj useda v meni, morda se teren, kamor vstopam, še pripravlja, morda gre za kombinacijo obojega. “Tako sem zdaj v nekakšnem prostoru niča. To je posebno stanje, ki ga najbrž pozna vsak, ki je kdaj v življenju naredil korenito spremembo.” Gre za stanje, ko zunaj tebe situacija ni takšna, kot si želiš, da bi bila, ni takšna kot veš, da bi lahko bila in ni takšna, kot v sebi čutiš, da enkrat bo. Hkrati pa sam v tej situaciji nisi aktiven oziroma nisi aktiven tako, kot si bil včasih navajen, da je aktiven treba biti. Ko je bilo treba nekaj narediti, karkoli, samo, da se neugodno stanje prekine, da se premakneš, da se zamotiš, da se počutiš koristen, živ, da dobiš potrditev, da si vreden, da …. Veliko različnih mehanizmov znamo uporabiti v takšnih okoliščinah. Pa da ne bo razumljeno narobe – ne spodbujam neaktivnosti! V bistvu nobeno dejanje ali ne-dejanje ni pravilno ali napačno, bolj pomembno je zavedanje, iz katerega vzgiba nekaj počnemo ali ne počnemo. S tem namreč najbolj kreiramo našo realnost. Sama zase vem, da moram v tem trenutku ostati v centru brez samo priganjanja po akciji. Če se hočem integrirati v novi zavesti, ne smem narediti ničesar z mojega starega seznama »moraš ali ne smeš«. Zato zdaj samo opazujem, kako se na novih nivojih prečiščujejo nekatera moja stara prepričanja, kako določene misli počasi izgubljajo moč, kako se osvobajajo čustva. Naslednjih korakov namreč nočem delati iz strahu, ampak iz strasti. Čutim, da me tokratni nič mojstri, zelo subtilno, zavestno, skozi izkušnjo, za katero ni možno napisati splošnega recepta »how to do«. Seveda nič ne traja večno in tudi nič ima svoj konec. Ta ni opredeljen s časovno, pač pa z vibracijsko komponento, tako kot vsi ostali konci in začetki. Ko dosežemo vibracijo, s katero je neko učenje dovršeno, se nam odpre. Znotraj in zunaj. Tudi meni se bo. P. s. Nasproti nič stoji vse, kajne? Samo razmišljam … Urška Henigman Vir: duhovnost.eu Komentarji (0) www.pozitivke.net